Čeprav sodi že v srednjo igralsko generacijo in ima za sabo obsežen opus velikih in malih vlog, gledaliških, filmskih in televizijskih, deluje kot mlada ženska, ki jo polni veselje v tem, kar počne. Nagrad je bilo že veliko, zadnja na Borštnikovem srečanju za glavno vlogo v Angelu pozabe po romanu Maje Haderlap.
Na odru domačega gledališča Drama SNG trenutno nastopa kar v štirih glavnih vlogah, v Merlinu kot Merlin, v Pandurjevem Faustu kot Gospa Mefisto, v Macbethu je Lady Macbeth in Ona v že omenjenem Angelu pozabe. Vmes tudi kaj zapoje za srce starih velikanov, ki zapuščajo odrske deske in so jim v Drami nedavno pripravili poseben gledališko glasbeni dogodek Ivo&Dare&Boris&Mare. Odkar si je ustvarila družino, je postala pri odločanju izbirčnejša. Počitnic z družino ne bi več kar tako žrtvovala za neskončna snemanja, kot je to storila v mladih letih, ko je z veseljem sprejela vse, kar je prišlo naproti. Svoj prosti dan po najinem pogovoru pa bo posvetila ogledu predstave kolegov, ki je še ni videla.
V Madridu so pred kratkim pripravili poseben festival, poklon režiserju Tomažu Pandurju, ki je delal v tamkajšnjem teatru kar deset let. Ljubljanska Drama je gostovala z njegovo zadnjo predstavo Faust in doživela neverjetno čustven sprejem. Kakšni so bili občutki ob tem?
Bilo je zelo ganljivo. Prvi večer so prišli vsi španski igralci, ki so delali s Tomažem Pandurjem pri madridski postavitvi Fausta. Po predstavi smo se družili in pogovarjali, kako je bilo delati s Tomažem. Videlo se je, da je bila to njegova družina. Zelo čustveno so doživljali, da smo prišli tja, se srečali z njimi, igrali njegovo zadnjo predstavo v Teatru Espanol. Tisti večer je bil nekaj posebnega za nas in za njih.
Kako je bilo delati s Tomažem Pandurjem, kakšne vrste režiser je bil?
Tomaž je imel svojo poetiko, univerzalno in unikatno hkrati. Do igralcev je bil zahteven, ampak nič manj do sebe. Imel je zelo jasno vizijo predstave v svoji glavi in kadar se katera od teh vizij morda ni čisto poklopila z igro na odru, je bil zelo trmast in vztrajen, toda istočasno je bil tudi zelo srčen. Bil je velik estet. Živel je za umetnost z vsem svojim bitjem.
Ste članica ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Pomeni za slovenskega igralca igrati v osrednji gledališki hiši nekakšno špico v njegovi karieri, nekaj kar si na tiho želi vsak igralec?
Glede na to, da sem prišla v Dramo relativno pozno in da sem prej igrala eno leto v Celju in sedem let v Trstu, je bila zame to zagotovo uresničitev velike želje. Vso srednjo šolo in študentska leta sem spremljala predstave, ki so nastajale tukaj. Vedno sem si želela biti del tega ansambla, ki sem ga občudovala že kot najstnica.
Je delo manjših teatrih, v manjših okoljih drugačno, manj opaženo?
V Celju sem delala samo leto dni kot absolventka, zato bi težko rekla, sem pa kar nekaj let igrala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Velikokrat smo naredili kakšno zelo dobro predstavo, ki smo jo potem igrali samo v Trstu. Ni prišla niti do Ljubljane, kaj šele kam drugam. Vendar se mi zdi, da so se v zadnjih letih stvari glede tega spremenile na boljše. SSG Trst veliko več gostuje v Ljubljani, najbrž tudi po zaslugi koprodukcij.
Ansambel ljubljanske Drame je za naše razmere velik, znan po močnih igralskih osebnostih. Ali to pomeni, da imate hudo konkurenco že v lastni hiši in je težje priti do dobrih vlog?
Veliko dejavnikov vpliva na to, ali dobiš neko vlogo ali ne. Repertoarna politika je zelo pomembna, saj določa število dobrih, karakternih ženskih vlog – in kot veste, je izjemnih igralk v Drami ogromno – potem je tu režiser, ki si mora seveda želeti delati s teboj; umetniški vodja, ki se mora s tem strinjati itd. Zato si dobre vloge potem, ko jo dobiš, zares vesel. Dramski pisci, sploh starejši avtorji, so bili namreč do žensk moje starosti strašno neprijazni in so jih v svojih mojstrovinah v glavnem izpustili ali pa zmanjšali na minimum. Še dobro, da je gledališka umetnost glede starosti dramskih junakinj precej elastična in dovoljuje marsikaj. En večer lahko istemu soigralcu igram mamo, drugi večer ženo, tretji večer hčerko.
Igralec največkrat dela tisto, kar ima rad, ali mora v sebi velikokrat delati kompromise?
Igralec nima posebnega vpliva na to, kaj bo igral. Kot v vsakem poklicu tudi v igralskem delaš stvari, ki ti morda niso vedno všeč, ampak narava našega dela zahteva, da moraš vsako vlogo prej ali slej vzljubiti. Morda ti včasih ni všečno besedilo, vendar je ekipa dobra, drugič ti morda ne ustreza režiser, je pa dramsko besedilo izjemno … Najlepše je, ko se zgodi zlitje vseh elementov: dramskega besedila, zasedbe in režiserja, takrat nastane presežek.
Trenutno igrate glavno vlogo kar v štirih predstavah. Igralski lok za ženske dramske igralke se ne vzpenja vzporedno z leti. Je za žensko, zrelo igralko, težje priti do dobrih vlog?
Točno tako kot ste povedali, žal, v mnogih primerih so vloge v teh letih ravno v nasprotju s kondicijo in izkušnjami, ki jih imaš. Zadnje čase mi velikokrat postavijo to vprašanje – to najbrž pomeni, da sem že zelo zrela … (smeh) No, zaenkrat še ni tako črno. Ta hip se zagotovo nimam nad čim pritoževati. Igram štiri velike, konkretne vloge, zelo različne, ki imajo v sebi vse to, kar si kot igralka pri vlogah želim. Ko sem bila mlajša, so bile vloge pogosto bolj enoplastne, površinske, recimo vloge naivk.
Nekaterih igralk se to dolgo drži …
Mene se je zagotovo. Čeprav sem imela srečo, da sem igrala v Trstu, kjer je bil majhen ansambel, tako da sem dobila veliko lepih priložnosti, kjer sem se lahko učila. Zame se je resnično začelo šele po tridesetem letu s predstavo Barčica za punčke. Takrat sem si rekla, končno ena karakterna vloga. Čudna so ta pota vlog, prihajajo nekako po življenjskih obdobjih. Velikokrat se mi je zgodilo, da mi je kakšno obdobje prineslo vlogo, ki je doživljala podobne stvari, kot sem jih tudi sama v tistem obdobju. Zagotovo drži, da je vlog v zrelejših letih sicer manj, so pa veliko bolj zanimive, kot tiste, ki jih preigravaš pri dvajsetih.
V vaši novejši predstavi Merlin makedonskega režiserja Aleksandra Popovskega igrate eno nosilnih vlog, ki je pravzaprav moški lik. Tudi kralja Arturja in Hudiča igrata ženski igralki. Kako ste se znašli v moški koži?
Bila sem navdušena, ko sem prebrala besede, ki jih izgovarja Merlin. Sploh nisem razmišljala, ali gre za moškega ali žensko. Merlin je na pol pravljično bitje, sin Hudiča in navadne ženske. Torej je pol človek in pol nadnaravno bitje. Hudič mu predlaga, da bi mu pomagal širiti zlo na zemlji, Merlin pa se odloči, da bo širil dobro, ker verjame v človeka. Predvsem so mi všeč večplastni, večni stavki, ki jih je Merlinu v usta položil avtor Tankred Dorst. Merlin je nosilec ideje dobrega. V njegovih besedah in v igri sami je veliko življenjskih resnic, od filozofije do ljubezni, politike in magije, ontoloških in tudi čisto preprostih vprašanj, ki si jih človeštvo postavlja od nekdaj. Vse tri igralke, ki smo se znašle v teh arhetipskih moških vlogah, se pri tem nismo ukvarjale s spolom, ampak prej s smislom in besedami, ki smo jih podajale. To so neke univerzalne resnice, ki niso ne moške ne ženske, so pa na žalost v dramah vedno položene v usta moških protagonistov. Režiserjeva odločitev, da nas je izbral, je bila zelo pogumna in sem mu zato zelo hvaležna. Očitno je tudi sam videl v tem neki poseben izziv. Tino Vrbnjak s sanjavostjo, gorečnostjo in drznostjo, ki jo je imel mladi Artur, in naju s Silvo Čušin kot očeta in sina.
Predstava je dolga skoraj štiri ure in zahteva veliko igralske pa tudi gledalčeve kondicije. To je sploh trend v gledališču, dolge, kompleksne predstave in koprodukcije z veliko zasedbo. Kaj ponujajo takšni projekti?
V času študija predstave se igralci nikoli ne sprašujemo o njeni dolžini. V primeru Merlina je bilo že od začetka jasno, da je besedilo nemškega dramatika Tankreda Dorsta mozaik različnih stilov in prizorov, kjer se vseh zgodb ne da povedati kar tako na kratko. Veliko smo se pogovarjali o vitezih okrogle mize, o Arturju, Lancelotu in Ginevri, o Merlinu in njegovih čarodejstvih, vseh teh znanih zgodbah in likih; premetavali smo prizore, da bi izluščili glavno nit zgodbe. Seveda smo veliko tudi črtali in krajšali, ampak tako kompleksne zgodbe se ne da povedati v eni uri. Ne vem, če je trend dolgih predstav še tako zelo prisoten, mislim, da je bilo teh več pred leti. Gledalci so se morda odvadili take dolge koncentracije, naša naloga pa je, da znamo obdržati njihovo pozornost. Želeli smo si, da bi iz tako velike gmote besedila naredili zanimivo in močno predstavo. Tak je bil naš namen.
Takšne predstave pa zahtevajo od gledalca, da ima tudi nekaj predznanja, je doma v literaturi?
Zgodbe Merlina, Arturja, Lancelota, Ginevre in vitezov okrogle mize bolj ali manj poznamo, vsekakor pa upam, da predstava tako dobro pripoveduje vse te zgodbe, da so jasne tudi tistemu, ki se je prvič srečal z njimi.
Je za to potrebna kakšna posebna tehnika vzdržljivosti, koncentracije. Kako vzdržujete vse te vloge hkrati?
Za vsako predstavo vadiš dva meseca in za vsako vlogo osvojiš znanja, ki so zanjo potrebna. Vse, kar se tiče govora, giba, psihološke pripravljenosti, koncentracije itd. Ko vse to osvojiš in nekaj časa igraš, potem imaš to v sebi, znanje samo po potrebi vsake toliko obnoviš. Različne predstave zahtevajo različen pristop in proces, vedno pa je potrebna zbranost. Na odru tako ali tako teče vse po principu akcija – reakcija. Vedno se odzivaš na soigralčeve beseda ali dejanja. Ko vlogo enkrat naštudiraš, tega ne moreš pozabiti. Moraš pa ves čas paziti na svojo kondicijo, kar se tiče govora in giba. Če igraš veliko, to ni problem, ves čas si v pogonu in jo tako vzdržuješ, problem je, če nekaj časa ne igraš. Takrat pa lahko pride pred predstavo na obisk naš največji sovražnik, strah. Strah je zlobni sorodnik treme, ki lahko pri igri pomaga in jo naredi boljšo, strah pa te ohromi in ti na odru odvzame vso moč.
Se igralcu zgodi tudi tako imenovani »blank«, da se izgubi v besedilu, pade ven, pozabi?
Seveda, marsikdaj se zgodi, da nekdo pozabi besedilo ali kaj preskoči. Vendar smo igralci na odru tako povezani drug z drugim, da znamo speljati stvar, ne da bi gledalec karkoli opazil. Samo mi vemo, kaj se je zgodilo. So pa te napake, ki se zgodijo med predstavo, tudi zelo zabavne. Če se zgodi kakšna zelo velika, bo tisti, ki ga polomi, zato še leta poslušal anekdote na svoj račun.
Za Angela pozabe po romanu Maje Haderlap ste prejeli tudi Borštnikovo nagrado za igro. Kako se vas je dotaknilo to izjemno besedilo, ki govori o neki strašni, zamolčani zgodovini koroških Slovencev?
Če spremljamo poročila, vidimo, da je vse to žal še vedno zelo aktualna tema, te stvari tam še zdaleč niso pozabljene. Roman, ki sem ga prebrala, je prelep in se me je zelo dotaknil. To, kar je ubesedila Maja Haderlap na tak poetičen, neobsojajoč način, kako je potekalo odraščanje neke deklice in ženske v takem okolju, prizadene vsakega od nas. Težko si priznaš, da se je vse to dogajalo le kakšno uro stran od nas. Skozi zgodovino Koroške je preko lika očeta, babice in mame pisateljici uspelo ustvariti arhetipske podobe Slovencev. Tudi odzivi na predstavo so bili neverjetni, koliko ljudi je reklo, da je v teh likih prepoznalo svoje bližnje. Marsikdo mi je povedal, da ima prav takšno babico ali očeta ali mamo. Še posebej pretresljivo je bilo igrati v Železni Kapli. Maja Haderlap je ustvarila like, ki so v družini skoraj vsakega od nas. Izjemna knjiga in Maja je izjemen človek.
Kako pa vas je videla Maja Haderlap v njeni vlogi?
Prišla je na dopoldansko generalko na dan pred premiero. Že tako je težko igrati še živečo osebo v njeni intimni zgodbi, to pa je bil zame verjetno najtežji trenutek v gledališču, da me v živo na odru gleda človek, ki je napisal zgodbo svojega življenja. Do te vloge in te predstave sem čutila strašno odgovornost, bilo mi je zelo težko. Toda avtorica je bila zadovoljna z mano in potem se mi je odvalil kamen od srca.
Čeprav vas gledamo največ na odrskih deskah, ste igrali tudi v nekaterih filmih. Recimo v Partljičevi satiri Kandidatka in šofer. Lahkotna, ampak nabrušena komedija, humor vam je tudi blizu?
Nekaj časa sem imela srečo, da sem veliko igrala v komedijah, zadnja leta pa se me komedija vztrajno izogiba. Same drame so naokoli. (smeh) Prav ta filmček Kandidatka in šofer je bil ena od izjem v zadnjem času in močno upam, da se bom s komedijo še kaj srečala. Zdi se mi, da sva si blizu, rada jo imam.
Pri Janezu Lapajnetu v filmu Šelestenje ste imeli opravka s psihologijo, dinamiko partnerskih odnosov, v Šterkovem Expres, expres pa je šlo za bolj poetsko vlogo …
Lahko bi rekla, da mi življenje prinaša zelo različne izzive na vseh področjih mojega dela in tega sem zelo vesela. Se pa ničesar ne ustrašim in mi tudi ni nobena stvar v našem poklicu pod častjo, da bi rekla, ah, tega žanra se pa ne grem. Rada imam vse oblike svojega dela.
Prostor za slovenskega igralca je danes precej ozek. Generacije pred vami so bile veliko bolj zaposlene pri filmu, na gostovanjih, televizijskih snemanjih.
Verjetno je danes zelo pomembno, koliko sam vložiš v to, da se povežeš z agenti in mrežo ljudi, ki je za tem. V tistih letih, ko sem največ snemala, tega preprosto še ni bilo, ko pa se je začelo vzpostavljati, sem že imela svoja leta in družino in potem nimaš več ambicije hoditi na avdicije v Prago, London in še kam. Življenje gre pač v drugo smer. Moram pa tudi priznati, da me tujina nikdar ni pretirano mikala.
V pokoj odhajajo velikani zlate igralske generacije, pred kratkim ste pripravili ganljiv glasbeno-gledališki dogodek, poklon Ivu Banu, Marku Okornu, Daretu Valiču, Borisu Juhu. Z njimi se končuje neka era v gledališču …
Takšni večeri so vedno nekaj posebnega, igralci smo pripravili ta dogodek za igralce, naše kolege. Bil je zelo čustveno nabit večer, vsak od nas se je pri sebi zamislil, da je to naša naravna pot, čeprav se tega sproti, vsak dan ne zavedamo. Verjetno ga ni bilo, ki ne bi pomislil, čez nekaj let bom tudi sam odhajal od tod … Za nami ostanejo fotografije, filmi in spomini, ampak saj veste, spomini so samo nekaj neoprijemljivega, nekaj, kar si lahko za uho zatakneš … Se pa zgodijo večeri, ko se po predstavi govorijo anekdote o starejših igralkah in igralcih. Nekatere zagotovo ne bodo nikoli pozabljene.
Se to prenaša naprej, ti spomini, izročilo, kakšna je bila Počkajeva, Sever, Rozman, Polič …
Seveda, ti spomini živijo naprej. In glede na to, da jih redno prenašamo mlajšim generacijam, se ne bi smeli srečati z angelom pozabe. Takšen je pač naš poklic – lep trenutek, ki mine. Edina stvar, ki ima smisel, je, da si v tem, kar počneš, vsaj pretežno zadovoljen, da ne uporabim ambiciozne in precenjene besede – srečen. V tem, pretežnem zadovoljstvu, vidim edini smisel našega početja.
Veliko igralcev se počuti na koncu kariere nezadoščenih, neizpolnjenih in po upokojitvi prekinejo stik s teatrom?
Naše zgodbe so si zelo različne. Nekateri so si vse življenje želeli igrati resne, karakterne vloge, pa so bili zasedeni predvsem v komedijah, nekateri so si morda želeli večjih, glavnih vlog, pa so igrali le manjše. Odvisno od značaja posameznika, nekateri se s tem sprijaznijo, nekateri pa ne. Veliko jih prekine stik s teatrom predvsem zato, ker so ga po štiridesetih letih preprosto siti, in tega jim ne gre zameriti, kajne?
Biti igralec je poseben poklic, ki močno posega v človeka.
Ja, zelo. Ukvarjamo se s človeškimi odnosi, lepimi in tistimi najbolj krutimi, s čustvi v vseh možnih ekstremih, raziskujemo življenje v vseh njegovih naravnih in patoloških oblikah, se srečujemo z vprašanjem smrti, z blaznostjo, boleznijo in seveda ljubeznijo. In to šestkrat na teden, včasih tudi po osem ur na dan.
Je za igralko naporno združevati delo v gledališču in družinsko življenje? Kako vaša hčerka vidi mamo, vas gleda in doživlja tudi kot igralko?
Gleda, če je kaj primernega, a trenutno igram v predstavah, ki še niso zanjo. Drugače pa ji je zelo všeč svet gledališča, kjer so vsi prijazni, kjer so lepi kostumi, lasulje in Joži, pri kateri pije kakav s smetano. Seveda zelo rada pride sem. Združevanje dela in življenja je pri nas igralcih zaradi čudnih urnikov morda res bolj nenavadno, ampak verjetno sem vseeno več doma, kot nekdo, ki dela v kakšni drugi službi od jutra do večera. Ali pa se s tem samo tolažim.
Ko smo poslušali izjave žen igralcev v dokumentarcu na dogodku, smo lahko razumeli, da so morala tudi marsikaj žrtvovati in jih podpirati na mnoge načine.
Zelo pomembno je, da imaš podporo doma. Biti igralka, pomeni ves čas obračati na glavo življenje vsej družini. A se zaradi družine zlahka čemu tudi odrečem. Ne bi žrtvovala počitnic, poletja z družino, za kakšna snemanja, ki se pogosto odvijajo prav poleti, ko smo igralci prosti. Moral bi biti zelo dober scenarij za film, nekaj zelo privlačnega, da bi poletje preživela na snemanju.
In večno vprašanje za igralce? Kako padete v vlogo oziroma, kako zlezete iz nje? To menjavanje vlog in karakterjev je v primerjavi z drugimi poklici vendarle nekoliko shizofreno.
Ne, mi tega ne doživljamo tako. Ne bom rekla, da je preprosto. Ni, vsaka predstava je neki svoj svet z različnimi elementi, glasbo, kostumi, miselnimi tokovi, drugačno zgodbo in drugačnim karakterjem. Ko pa vse to enkrat osvojiš, tega ne prepletaš več med sabo, ne mešaš enega z drugim. Vsaka predstava je, kot da bi vstopil v drugo sobo. In ni šans, da bi dnevno sobo zamenjal za kopalnico. Priprave pa so pri vsakem igralcu drugačne. Sama pred predstavo vedno ponovim besedilo, se umirim, pripravim, in ko se predstava začne, se naenkrat znajdem v pravi sobi. To so seveda neki okviri, s katerimi se nekako da opisati ta proces, ki pa združuje toliko različnih elementov, da ga je praktično nemogoče ubesediti. Odhod iz predstave pa je odvisen od vloge in človeka samega. Pri komediji po navadi to ni problem, pri drami ali tragediji pa potrebuješ nekaj časa, da te zapustijo vsa čustva, vse te skrajne situacije, v katerih si se znašel. Mogoče traja urico, dve, da te spusti. Če je bila predstava dobra in si zadovoljen sam s sabo, je odhod lep, občutku bi lahko rekla olajšanje. Kot ko si po dobri celodnevni smuki sezuješ pancerje. Malo si razbolen, a strašno zadovoljen.
Tako se levite od vloge do vloge?
Da, ampak to te ne rani. Čustvo je iskreno, vendar pa nima nobene zveze s tvojo osebno bolečino in doživljanjem. Gre za bolečino lika, ki si ga ustvaril, in ko slečeš kostum, odidejo tudi njegovi problemi.
Igralci se morate naučiti, da najdete ravnotežje med sabo in vlogo?
Ne gre za to, da najdeš ravnotežje med sabo in vlogo, ampak da daš čim več sebe v vlogo. Da lik, ki ga igraš, narediš za svojega.
Se gledališka igra zelo spreminja iz generacije v generacijo? Nekoč so besede z odra donele bolj glasno in patetično, danes so igralci bliže nekemu minimalizmu tudi na odru?
Seveda, to je pač naravni potek igralskih pristopov, ki se skozi obdobja spreminjajo, včasih sta se filmska in gledališka igra med sabo zelo razlikovali predvsem zaradi načina govora, danes pa so se te meje zabrisale. Tudi v govor, izreko na odru se je prikradla »privatnost«, kot jo mi imenujemo. Ta način govora naj bi jeziku odvzel odvečno patetiko, kar sicer drži, vendar prevečkrat prinaša premalo artikuliran in nerazumljiv govor. Največja umetnost je, da artikuliran govor zveni naravno.
Menda ste tudi strastna bralka knjig?
Strastni bralki knjig so se trenutno na polici nakopičili priročniki o vzgoji in nasveti za starše. Mednje se je v zadnjem času uspelo prebiti samo izjemnemu prvencu Ivane Djilas z naslovom Hiša in Eleni Ferrante.
Kje dobite navdih za svoje vloge? Skozi besedilo, z opazovanjem ljudi, učenjem od kolegov, branjem, gledanjem filmov?
Po navadi mi besedilo samo prebudi neke nezavedne ali pozabljene asociacije, ki mi potem ponujajo svoje ideje in rešitve. In z vsemi elementi vred, ki ste jih našteli, potem sestavim lik.
Kaj si želite zase kot igralka in kot ženska?
Kot igralka si želim čim več Merlinov in Angelov pozabe, kot ženska pa sem s tem, kar imam, čisto zadovoljna.
