Na progi neizprosna borka, zahtevna tako do sebe kot do drugih, ko pa sezuje smučarske čevlje, ne more skriti vesele štajerske narave in velikega srca. Prepričali pa smo se lahko, da se odlično znajde tudi na rdeči preprogi, kjer kot privlačna mladenka ne skriva svoje ženstvenosti in zna ravno prav poudariti svoje atribute.
Ilka je prav posebna ženska, nasmejana, razposajena in vedno dobre volje. Toplo in prisrčno me pozdravi ob srečanju v Mariboru, ko ji je med dvema tekmama uspelo, da si je odtrgala natanko dva dneva časa za kratek oddih in udeležbo na prireditvi, na kateri so jo razglasili za športnico Maribora, njenega rodnega mesta. Spada med ljudi, ki ti namenijo prijazno besedo, a pri tem ohranijo primerno razdaljo; priznava, da čisto blizu spusti samo tiste, ki jim res zaupa. Posebej všeč na njej pa mi je, da je sposobna narediti to, česar številni zvezdniki ne zmorejo: pokazati čustva. In ne sramuje se solz – ne glede na to, ali so to solze sreče ali solze, ki jih prinese neuspeh, razočaranje.
ŠAMPIONSKI GENI
»Jokati iz vsega srca, od sreče, je res poseben občutek in solze mi kar same privrejo na dan. Gre za nekakšno zdravo očiščenje, posebno katarzo. Moj značaj ni tako eksploziven, da bi metala palice ali se znašala nad opremo. Nisem agresiven človek. Če naredim napako, sem za to kriva sama. Jezo in razočaranja rešujem drugače. Takrat se umirim in počakam, da sem sama, da imam čas za razmislek. Tudi vztrajna sem, imam železno voljo in izjemno visok prag bolečine. Že deset let garam in se borim s poškodbami, a se ne dam. Moji rezultati so plod dobesedno krvavega dela. Zmage pa so sladki trenutki, za katere športnik dela vse življenje. Poraze pa je seveda treba znati prenesti, predelati. Po hudih padcih si srečen, da si v enem kosu.«
MOŠKI KOMPLIMENTI
Navadnim smrtnikom se zdi nemogoče, da nekdo s smučmi drvi 130 km /h in več po bregu navzdol in dosega hitrosti, ki si jih nekateri še z avtomobilom ne upajo. Le kje in kako nežno žensko bitje zbere toliko poguma in volje, da premaga strah? »To ni strah, je le spoštovanje do tega, kar počneš. Bolj kot spustiti se po smukaški progi me je strah poškodb, saj vem, kako težko se je potem vrniti. Najbolj pa si samozavesten, če veš, da si dobro fizično pa tudi psihično pripravljen. Pred leti sem občutila nekaj strahu pred skoki, a sva ga skupaj s psihologinjo Tjašo Dimec odpravili. Gotovo pa so bili lanskoletni treningi z moško reprezentanco več kot dobrodošli. Fantje trenirajo na težjih progah, tudi njihov način treninga je drugačen. Všeč mi je, da mi ob uspehih iskreno čestitajo tudi moški kolegi in da se ne izraža njihov ego.«
SREČNO SAMSKA
Svojo zasebnost, kolikor je pač v natrpanem urniku in med nenehnimi potovanji sploh uspe imeti, Ilka spretno skriva pred radovednimi mediji. Z nostalgijo pove, da si je kot majhna deklica želela postati marsikaj: veterinarka, astronavtka pa zdravnica, športnica – in slednje se je tudi uresničilo. V življenju najbolj ceni vztrajnost in iskrenost, najbolj pa verjame in zaupa vase.
Ilko smo v preteklosti na dogodkih videvali v družbi visokoraslega mladeniča, ki ga je predstavila kot svojega fanta. A šušlja se, da nista več skupaj, kar smo preverili iz prve roke. » Res je, nisva več par, to je zdaj preteklost.« Vrtam naprej, ali je njeno srce morda ogrel kdo drug, saj ji snubcev gotovo ne manjka. Ilka najprej malo omahuje, potem se zgolj skrivnostno nasmehne. Na podvprašanje, ali naj torej napišemo, da je srečno samska, odvrne: »Tako, ja, in očitno mi nič ne manjka. Letos mi gre prav super, kar se kaže tudi na snegu, saj nizam uspeh za uspehom.« Odkrito pa priznava, da ni preprosto uskladiti kariere in ljubezni, sploh če si več kot 250 dni na leto odsoten od doma.
ZAUPANJE ŠTEJE NAJVEČ
Ilka je v belem cirkusu nekaj posebnega tudi zato, ker jo na vsakem koraku spremlja mama Darja, ki pa ne skrbi le za to, da bi hči zdravo jedla in si vzela dovolj počitka, temveč je bila do leta 2015 serviserka, trenerka, šoferka, kuharica in ne nazadnje tudi prijateljica. Zdaj večino trenerskega dela opravi Grega Koštomaj. Imeti toliko obveznosti hkrati pa ni vedno dobro. Se pravi, da kdaj med njima z mamo tudi poči? »Bolje, da ne veste, kako je takrat. Sem glasnejša kot mama, a obe razumeva, da prihaja do zelo napetih situacij, ko popustijo živci. Nikoli pa ne kuhava zamere druga do druge.« Pomemben del Ilkine ekipe je tudi kineziologinja Anja Šešum, nekdanja športnica, ki je trenirala smučanje, kasneje pa veslanje. »Z Anjo imava prav poseben odnos. Je trenerka, prijateljica, po potrebi tudi psihologinja. Skupaj neredko preživiva ves dan, saj sva tudi cimri. Jaz zelo hitro zaspim in na srečo nobena od naju ne smrči. Tudi dan pred zmagovitim smukom je bilo tako. Ko sem bila sama že zdavnaj v deželi sanj, je Anja še na računalniku gledala dokumentarec o žabah,« se nasmeji Ilka.
NE BO POČIVALA
Ponosna Štajerka je po sezoni utrujena, a zadovoljna. Po vrnitvi domov jo čaka še veliko obveznosti. Vsi si želijo košček šampionke. Za Ilko pa je to čas, ko je že treba razmišljati naprej. Poleti je namreč obdobje intenzivnih kondicijskih priprav, ki so za vrhunske uspehe zelo pomembne. Ilka pravi, da se zaveda, da bo tudi v prihodnje imela bore malo časa zase. »Nekaj dni si bom gotovo vzela za oddih, ampak zdaj sem se z družino in prijatelji vred že navadila, da je smučanje pač na prvem mestu. A ko vidiš, da ni vse zaman, da so ves trud, odrekanje in bolečine poplačani, ti je res toplo pri srcu. To je krasen občutek,« skromno, a z žarečim nasmeškom povzame Ilka. Ko jo spomnimo, da smo njen ženski, fatalni potencial pri naši reviji prepoznali že pred leti, saj smo jo nominirali za fatalno žensko leto 2014, se ji ob spominu na tiste čase na ustnice prikrade tisti njen nagajivi nasmešek.
