Tako mu vsaj pravijo tisti, ki se ne morejo načuditi pretirani šminki, ki si jo je mesto nadelo v zadnjih letih. A med vsemi bolj ali manj neverjetnimi zgodovinskimi junaki, ki so v makedonski prestolnici dobili svoj spomenik, izstopa sled nepozabne redovnice, ustanoviteljica reda Misijonark ljubezni ter svetnice matere Terezije, ki se je tu rodila.
Makedonija je majhna dežela, a ima veliko dušo. Tu še ni ograj za vsakim vogalom, ki bi omejevale dostop do največjih znamenitosti. In kioskov, kjer ti zaračunajo previsoko vstopnino. Na pičlih 25.000 km2 površine je skrita pokrajina, ki pomirja živce. Z mistiko, po katero morajo drugi vse do Indije. In kar je najlepše – je na dosegu roke. V dobri uri priletim iz Ljubljane naravnost na letališče Aleksandra Velikega, čigar ime še priliva olja na vroče spore z Grčijo. Makedonci so za nekatere narod, ki ne obstaja. In živijo v deželi, ki nosi napačno ime. Grki še danes nasprotujejo imenu države, češ da gre za staro grško pokrajino. V mednarodnih organizacijah boste zato uradno slišali Makedonija, nekdanja jugoslovanska republika. Kar zveni vsaj tako nenavadno, kot bi rekli Grčija, nekdanji otomanski protektorat. Medtem ko diplomati iščejo pravo rešitev, je več sto držav, med njimi tudi Slovenija, deželo priznalo pod imenom Republika Makedonija.
Nepopisni mraz in popotresni sunek
Tudi v Skopju je bila letos zima hudo mrzla. Ko stopim na glavni trg prestolnice, kaže minus petnajst stopinj Celzija! A ozračje še vedno segrevajo debate o podobi mesta. Projekt Skopje 2014, ki ga sponzorira makedonska vlada, skoraj vsak mesec poskrbi za novo arhitekturno čudo v strogem centru mesta. Ducat novih stavb, kipov, fontan, mostov, s slavolokom zmage vred, naj bi krepilo makedonsko identiteto, njihovo zgodovino pa postavil na piedestal. Tu sem bila nazadnje pred sedmimi leti in sploh še ne poznam na novo zgrajenih neoklasicistične palač ob Vardarju, namenjenim vladnim službam in muzejem. Znameniti kamniti most še vedno povezuje stari del mesta z največjim mestnim trgom Makedonija. A tudi tega so popolnoma spremenili. Na njem so velikanskimi kipi junakov iz preteklosti, med katerimi je najvidnejši pozlačeni Aleksander Veliki. Dvignjen je nad fontano. Baje poleti voda v njej žubori skupaj s klasično glasbo, okoliške luči pa noč spremenijo v dan. Skopje je po rušilnem potresu leta 1963 prenavljal sloviti japonski arhitekt Kenzo Tange, a zapuščina modernizma je zdaj prepuščena propadu. Večina prenove mesta poteka brez strokovne javnosti. Novo podobo vladne stavbe in nekdaj nagrajene modernistične ikone mesta so izbirali kar državljani po Facebooku, na prvotnega avtorja, arhitekta Petra Muličkovskega, pa povsem pozabili. 200 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja je do zdaj zapravila vlada za nov obraz prestolnice. In to v državi, kjer je 30 odstotkov ljudi brezposelnih, povprečna plača pa znaša 300 evrov.
Nekoč Agnes Ganxhe
Potres je leta 1963 do temeljev porušil tudi rojstno hiše matere Terezije. Stala je povsem v središču mesta, na robu današnjega glavnega trga, kjer je skromna spominska plošča. Skušam si predstavljati tipično mestno hišo iz turških časov, z belim pročeljem in leseno streho. Terezija iz Kalkute se je rodila 27. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju. Oče Kole, ki je imel trgovino, in mati Drane sta svoji drugorojenki izbrala ime Agnes Ganxhe. Brat Lazar je bil tri leta starejši, sestra Age pa tri leta mlajša.
Ni vse zlato, kar se sveti
»Mama matere Terezije in moj ded sta bila brat in sestra,« mi hiti razlagati Alojz Gombar, zadnji še živeči sorodnik svetnice iz Kalkute. »V družini moje none, tako smo jo klicali, so bili trgovci, ki so se ukvarjali z zlatom in tobakom. Njen praded Nikola naj bi prišel v Skopje proti koncu 19. stoletja iz Prizrena.« Tudi Alojz danes vodi majhno zlatarno v trgovskem središču v neposredni bližini, kjer je nekoč stala rojstna hiša slavne sorodnice. Je njen edini zakoniti dedič in že leta bije boj z mestnimi oblastmi. Zemljišče, na katerem je stala hiša družine Bojaxhiu, so že dvakrat prodali, nazadnje bogatemu investitorju, ki želi na njenem mestu postaviti še eno neverjetno zgradbo v baročnem stilu, s španskimi stopnicami, kočijo in konji.
Velika duša
Po zadnjih vojnah na Balkanu sta Makedonija in predvsem Skopje zadnji kraj, kjer različni narodi še vedno živijo skupaj. Stara čaršija na drugem bregu Vardarja je preživela potres in ohranila nekaj duše iz časa matere Terezije. Med pokritimi tržnicami, zlatarnicami in delavnicami še vedno najdeš edinstveno mešanico krščanske in islamske kulture. Tu so pravoslavna cerkev sv. Odrešenika in stare mošeje, med katerimi je najlepša mošeja Mustafe Paše. V kavarni Harem mi skuhajo kavo kot nekoč, v peči. Močno. Tako, ki razveže jezik. Mati Terezija je v Skopju preživela prvih osemnajst let svojega življenja, nato pa odšla na Irsko in vstopila v red loretskih sester, ki so delovale kot misijonarke v Indiji. A dejstvo, da je rojena v albanski družini katoliške vere, je še danes razlog, da si njeno ime in dediščino lastijo tako Makedonci kot Albanci.
Slastne dobrote
Če večinoma velja, da je zahodna Evropa simbol boljšega življenja, Makedonec rad reče, da je na vzhodu bolje. Na zahodu je namreč Albanija. Albanci so drugi najštevilnejši prebivalci Makedonije. Leta 1995 so se začeli konflikti v Tetovu, kjer so zahtevali več pravic in ustanovili svojo univerzo.
Ohridski sporazum leta 2001 je izboljšal njihov položaj, med etničnimi skupinami imajo največ mest v parlamentu in predstavnike v vladi. Danes obsegajo že več kot 25 odstotkov prebivalstva, s tem pa se počasi spreminja kulturna podoba dežele.
Misijonarka ljubezni
Ob številnih nedoumljivih zgradbah, ki so v zadnjih letih zrasle v središču Skopja, sta kip in spominska hiša, posvečena materi Tereziji, preprosta in skromna, vsaj tako kot dobrotnica iz Kalkute. Hiša je vse od leta 2009 obvezen postanek za popotnike, ki sledijo njenim korakom, sploh po lanskoletni kanonizaciji.
»V Skopju nimamo veliko osebnih stvari iz življenja matere Terezije, zbiramo pa dokumente iz vsega sveta,« pravi direktorica hiše, Poljakinja Renata Kutera Zdravkovska. »Najponosnejši smo na izvirni krstni list. Na kraju, kjer smo zdaj, je do potresa stala cerkev, v kateri je bila krščena mati Terezija. « Številni predmeti v muzeju dokumentirajo njeno pot v Indijo. Najprej je delala kot učiteljica, ko pa je bila kot redovnica dodeljena v Kalkuto, se je zavzela za najrevnejše. Leta 1950 je ustanovila red misijonark ljubezni. V spominski hiši je na ogled njen molitvenik in bel sari z modro obrobo. Za svoje človekoljubno delo je leta 1979 prejela Nobelovo nagrado. Danes njen red šteje več kot 5000 članic, ki v več kot sto državah, med drugim tudi v Skopju in Ljubljani, skrbijo za številne humanitarne ustanove po svetu. Mati Terezija se je vrnila v rodno Skopje le še štirikrat v življenju, prvič leta 1970, nazadnje pa deset let zatem.
Diplomacija, škof in orgle
Slovenija je bila ena prvih držav, ki je vzpostavila diplomatske odnose z Republiko Makedonijo. Danes naša država zaseda tretje mesto med tujimi investitorji. A vezi z Makedonci so se spletle že pred tem. Med prvo in drugo svetovno vojno se je zaradi vzpona fašizma mnogo Slovencev iz Primorske preselilo na Balkan. Leta 1933 so prišli tudi v Bistrenico na jugozahodu današnje Makedonije in ustanovili prvo slovensko društvo. Po drugi svetovni vojni so v večjih mestih delovali številni slovenski strokovnjaki, mnogi so pomagali pri prenovi Skopja po potresu. Službo škofa v Skopju je opravljal tudi Slovenec Janez Frančišek Gnidovec in usodno vplival na mlado mater Terezijo. Ko je odhajala v misijon, jo je blagoslovil in ji zaželel srečo na njeni poti. Katoliška cerkev Presvetega Srca Jezusovega je še danes pomembno shajališče naših rojakov v Skopju, v njej pa so tudi edine orgle v Makedoniji, darilo Slovencev.
Vince sakam
Pomislim na Makedonijo in pred sabo vidim šope sočnih paprik, ki zorijo na soncu. Sonce je povsod, tudi v tem zimskem času. Kot simbol svobode sveti na zastavi, ujeto je v makedonsko kolo, ki se vrti v krogu, in odseva v zlatu pravoslavnih ikon.
V zadnjih desetih letih Makedonija proizvaja tudi vse bolj cenjena vina. Kamnik je butična klet, ki velja za ustvarjalca novega stila makedonskega vina. Buteljke kaberneta sovinjona ali vranca prodajajo tudi za več kot 20 evrov. Lastnik posesti Ilija Malinkovski in vinar Goran Milanov stavita predvsem na nabavo novih francoskih sodov barrique, ki naj bi poskrbeli za stil vina, kot ga proizvajata Čile ali Argentina. Če sklepamo po številnih nagradah, ki so jih njegova vina prejela na mednarodnih ocenjevanjih, je usmeritev prava, hvalnice vinu pa so kar na sode zapisali nekateri ugledni gosti, med njimi tudi naš Bojan Križaj.
