Kot umetnico jo odlikuje neizmerna senzibilnost, svet okoli sebe natančno opaža: »Resnične človeške vrednote in vrline se rušijo, ljudje preziramo lepoto, čustva in ljubezen, danes so pogosto označeni za patetične.« Valentino pa navdihuje prav to: »Čas eksperimentov in improvizacije je minil, gledalci zahtevajo iskrene stvaritve, polne naboja, s katerimi se lahko identificirajo.«
Kariera , položena v zibelko
Valentina se je rodila v Zagrebu sredi sedemdesetih let v družini vrhunskih baletnih umetnikov, Splitčanki Maji Srbljenović Turcu in Romunu Marinu Turcuju. Tako ji je bil ples skorajda položen že v zibelko, prve baletne korake je usvajala v družinskem okolju, saj se je pri njih doma vse vrtelo okrog plesa. Čeprav je rano otroštvo preživljala pri babici v Splitu, ko sta starša sledila umetniškim izzivom in poklicnim obveznostim po svetu, je ples in oder večkrat doživela v vsem svojem opojnem sijaju. Prvič se je na odru predstavila v znamenitem Theatru an der Wien, v muzikalu o zadnjem mojstru dunajske operete Robertu Stolzu, ki ga je postavil znameniti Waclaw Orlikowski. Ta je komaj petletni Valentini zaupal vlogo, s katero si je prislužila svoj prvi honorar in zanj kupila prvo punčko barbi. Danes se spominja, kako je ob koncu serije predstav na Dunaju in Berlinu obupano jokala, tako neizmerno jo je že tistega leta 1980 privlačil ta odrski svet.
Nato je v Zagrebu leta 1982 postavila svojo prvo koreografijo Rock and Roll, na Presleyjevo glasbo s šestnajstimi plesalci. Skupina je postala popularna, si prislužila gostovanja po drugih šolah in prišla celo na spored nedeljskih otroških televizijskih oddaj.
Beli svet pred nogami
Njen prvi baletni učitelj je bil njen oče, in ko se je družina Turcu leta 1987 preselila v Maribor, se je v novem okolju vpisala v srednjo glasbeno in baletno šolo. Takrat jo je kot brhko štirinajstletnico opazil režiser Tomaž Pandur in ji zaupal nastop v mariborski dvorani Tabor. Že pri osemnajstih je plesala klasično-baletni repertoar na slavnostnih koncertih in nizala solistične vloge ter pas de deuxe baletov Corsaire, Trnuljčica, Labodje jezero, Giselle, Don Kihot, Esmeralda, Hrestač, Romeo in Julija in drugih.
Leta 1993 se je odpravila v Milano in bila sprejeta na slavno Béjartovo plesno akademijo Rudra v Lozani. Na avdiciji ji je veliki Mauriceu Béjart dejal: »Tebe sem iskal!« In prav hitro je bila povabljena tudi v znameniti Béjart Ballet Lausanne, kjer je leta plesala ob imenitnih svetovno znanih plesalcih.
Takrat je umetniško dozorevala v kreacijah koreografskega mojstra in njegovem neoklasičnem slogu ter sodobnih plesnih postavitvah, na katerih se je govorilo, pelo, igralo in seveda vrhunsko plesno izražalo. Sledile so vloge in gostovanja njegovih znanih del: Kralj Lear, Ognjena ptica, Čudežni Mandarin, Šeherezada, Grška taverna, Koncert Stravinskega, Življenje P. Chereauja, L'Amour me dit, L'Art de pas de deux, La Porte et un Soupir, Pomladno obredje ...
Kalila se je pr i geniju
»V treh letih, ki sem jih preživela ob njem v Lozani, sem spoznala predvsem pomen pristnega dialoga z občinstvom. Izmenjava energij pri njem ni bila zgolj fraza in večkrat nas je opozoril, da ples, ki je sam sebi namen, nima nobenega smisla, pa če je zasnovan še tako ambiciozno in sofisticirano. Klasični balet lahko ostane zgolj kratkočasna atrakcija, če prevladata samozadostna vzvišena teatralnost in distanca,« pripoveduje Valentina.
Žalostna vrnitev domov
Ko se je leta 1996 vrnila z enega teh gostovanj, jo je čakalo zapoznelo žalostno sporočilo o materini smrti. Nemudoma se je odločila in se vrnila domov k očetu, saj je menila, da tokrat on potrebuje njeno pomoč. In ostala v Mariboru, kjer se je v spomin vtisnila s številnimi nepozabnimi in večkrat nagrajenimi plesnimi nastopi tako v klasičnem baletu kot sodobnem plesu. Eden prvih vrhuncev je bilo zagotovo sodelovanje z Edwardom Clugom v predstavi Tango.
Vrstili so se uspehi in vprašanje je, kako bi potekalo Valentinino življenje, če se ne bi leta 2005 v vlogi vile Carabosse v Trnuljčici na odru tako usodno poškodovala, da so ji komaj rešili življenje. Zdravniki so ji takrat odsvetovali nadaljevati poklic plesalke, saj takšni telesni napori za njen organizem odtlej niso zaželeni. Težko je opisati, kaj je v tistih trenutkih, dnevih in mesecih v sebi premlevala nadarjena baletna solistka, saj se je vizija velike Béjartove plesalke morala umakniti drugim izzivom.
Izpovedna, krhka, nabita s čustvi
Koreografirala in oblikovala je gib za več kot 40 gledaliških predstav in številne operne divertimente. S posebno uporabo tehnike pastiša in približevanjem celostni umetnini je ustvarila biografsko gledališko igro La Callas. Med njene najbolj izpiljene koreografije, ki so doživele tudi velik mednarodni uspeh, pa spada neoklasični balet Romeo in Julija na glasbeno predlogo Sergeja Prokofjeva, prvič izveden v Baletu SNG Maribor, ki je nato doživel še zelo uspešne postavitve za Latvijski nacionalni balet v Rigi in za francosko operno gledališče Metz Métropole. Ustvarila je glasbeni koncept, dramaturgijo in odrsko adaptacijo Tolstojevega romana Ana Karenina za Balet HNK Zagreb, bila soavtorica koreografije nove baletne produkcije Nevarna razmerja, ki je bila prvič izvedena na Dubrovniškem poletnem festivalu, nato pa še na Festivalu Ljubljana in v SNG Maribor. Na Ščedrinovo glasbeno partituro je leta 2011 za Balet HNK Split ustvarila Carmen, ki je doživela velik uspeh tudi s premiero v Mariboru, in Bolero, ki je postal izjemna uspešnica tudi v Carigradu v okviru izvedenih predstav v projektu Evropska prestolnica kulture leta 2010, če naštejemo le nekatere.
Vizionarsko poslanstvo
»Spoštujem proces, kreacijo,« svoje aktualno poglavje v življenju opisuje Valentina. »Koreograf je vizionar. « In kakšni so njeni nazori? »Lahko bi jih opredelila kot bolj konservativne, ne pa konvencionalne. Občudujem klasične mojstrovine, a jih ne želim zgolj ohraniti in obvarovati pred pozabo, temveč jih na novo prebrati in interpretirati, da bodo v skladu z današnjim časom in v duhu današnjih generacij. Ne v radikalnem smislu celoto raztrgati in koščke znova zlepiti skupaj, temveč z njih obrisati prah in jim vdihniti novo življenje in strast.«
Zato torej Romeo in Julija, Carmen, Nevarna Razmerja in trenutno Jevgenij Onjegin. Veliki klasični baleti jo privlačijo, ker so večni, ker nosijo prave vrednote in močne emotivne zgodbe, ker so romantični in puščajo njeni domišljiji široko ustvarjalnost. »Čas, v katerem živimo, zahteva, da so tudi pravljice resnične in da dušo nahranimo s čisto lepoto.«
In vendar: »Ukvarjam se s tem, da balet prestopi svoje okvire muzejske vrednosti, da liki postanejo živi, geste resnične in gibi posodobljeni. Da plesalci na odru zaživijo polnokrvno, meseno in senzualno. Želim si, da se na odru, tako kot v življenju, gremo zares. Želim si, da se predstava ljudi dotakne. Da jo začutijo. «
Prezahtevna perfekcionistka
Valentina je prepričana, da je balet absolutna umetnost, ki tako plesalcu kot gledalcu lahko da vse. »Plesati pomeni osvoboditi se, porušiti meje nadzora nad samimi sabo, prepustiti se neponovljivemu trenutku impulza strasti in življenjske energije ter obenem imeti vse pod nadzorom.«
In kako se poda v kreativni proces? »Pri meni se vse začne s čutnim impulzom, z občutkom za dotik soplesalca ali z dotikom srca, s potrebo po močnem občutenju. Tudi potrebo po odnosu do zgodbe, s katero se ukvarjam; odnosu s plesalci, s katerimi soustvarjam; odnosu do glasbe, ki me vodi in navdihuje. Umetnost brez občutka ne more obstajati. Umetnost se mora čutiti. Prizadevam si priti do spoznanj in razumeti stvari. Želim si, da so naše stvaritve, naši odnosi, naša čustva resnični in kakovostni.«
In kaj ji je najljubši izziv? »Duet, rada imam zlitje moškega in ženske.« Na odru velja za perfekcionistko. »Očitajo mi, da sem prezahtevna. Očitajo mi, da zmeraj počnem, kar hočem. In da ne spadam v noben sistem, vendar ne obstaja kritik, ki bi bil do mene bolj kritičen, kot sem sama do sebe.«
Karizmatična lepotica
Če kaj, potem zagotovo ve, kaj hoče. »Mnogokrat sem hladnokrvni matematik, praktik in pragmatik. « Pa to velja le za umetniške odločitve ali življenje v celoti? Karizmatična lepotica, pri kateri so mediji velikokrat ugibali o njenem ljubezenskem življenju, je bila poročena z igralcem Tadejem Tošem, veliko pa se je ugibalo tudi o njenem razmerju z gledališkim prvakom Branetom Šturbejem. Na njeni nedavni premieri so jo znova videli v družbi znanega hrvaškega gledališkega in televizijskega igralce Filipa Juričića. Ko jo povprašamo, ali trenutno obstaja kdo, ki je osvojil njeno srce, se le skrivnostno nasmehne. Nato pa reče: »Resnica je, da mi ni bilo nikoli niti za trenutek dolgčas.« In doda: »Obožujem gledališče, in to me absolutno izpolnjuje.«
