Predstavo, ki gledalce popelje v ustroj države Sakešvili v trenutku smrti »doživljenjskega« predsednika Sakešvilija, je režiral Luka Martin Škof, Sakešvilije (vsi imajo namreč enako ime) pa igrajo Gregor Baković, Maša Derganc, Boris Mihalj in Klemen Slakonja.
Ustvarjalci so s s svojim cirkusom navdušili občinstvo, z videnim in slišanim pa je bil zelo zadovoljen tudi avtor dramskega teksta. "Predstava mi je bila super. Pravi cirkus, ampak cirkus z verbalnimi akrobacijami. Tudi kostumski in scenografski del mi je bil izjemno všeč. V teksu namreč to ni opredeljeno, tako da je bilo to povsem prepuščeno ustvarjalcem," nam je dejal Vilčnik, ki tudi sicer pri sami postavitvi svojega dela na oder ni sodeloval. "Nikoli ne želim sodelovati pri tem. Me pa vedno zanima nadgradnja tistih, ki za mano nadaljujejo moje delo. Zelo fascinantno se mi zdi, ko vedno znova od svojega teksta dobim neke stvari, ki jih prej sploh nisem opazil," nam je dejal Rok. Zadovoljen pa je bil tudi z odzivi občinstva. "Mislim, da je danes cirkus opravil svoje delo in da je bilo občinstvo del predstave," nam je dejal Vilčnik.
Z odzivi občinstva so bili zadovoljni tudi ustvarjalci. "Mislim, da takšnega aplavza v Mali drami že dolgo nisem slišala. Zelo pozitivno sem presenečena. Bila semnagrajena za ves trud in veselje, ki sem ga vložila v predstavo," nam je dejala Maša. "Odzivi so se mi zdeli odlični," nam je povedal Boris, Škof pa je dodal: "Nisem sicer bil v dvorani, a po tem, kar sem slišal, so se mi odzivi zdeli v redu. Ljudje so dobro spremljali predstavo. Mogoče se bo post festum kdo celo zjokal nad situacijo," nam je dejal režiser.
Med občinstvom je sedela tudi igralka, pevka in pesnica Zala Đurić Ribič, ki je v predstavi zelo uživala. "Jaz sem vedno očarana nad vsem, kar napiše Rok – to danes mi je bila samo vnovična potrditev, da je on res eden najboljših slovenskih piscev," nam je povedala Zala. Sama bi sicer v Sakešviliju, ki ima vse značilnosti solidne totalitarne države; v njej vlada pomanjkanje, vse je strogo regulirano, vse je na bone, ne le materialne stvari, ampak tudi sreča, samozadovoljevanje in celo samomor, zelo težko živela. Vsakršnim okvirjem se namreč izogiba in hodi po svoji poti.
Po svoji poti so šli tudi ustvarjalci predstave. Med samimi pripravami nanjo so zelo uživali, čeprav so v roke dobili precej trd oreh. "Ekipa je profesionalna, krasna. To so eni najboljših igralcev v Sloveniji, tako da je bilo predstavo zelo fino delati. Tekst je sicer precej zagoneten za žanr komedije, kar mi je drugače všeč. Ga je bilo pa zelo težko skrajšati, ker tako celostno 'štima'. Mislim tudi, da se je bilo igralcem zelo težko naučiti tekst, saj je veliko ponavljanja – ker je to en tak absudristično-ludističen zamah, ki ga moraš res do potaknosti obvladati, da lahko igraš," nam je povedal režiser predstave. Njegove besede je potrdil tudi Boris. "Besedilo je bilo zelo zahtevno. Napisano je na tak način, da si ga težko zapomniš, ko enkrat osvojiš te besede in premike, pa lahko uživaš," nam je dejal igralec. S tem, da jih je tokrat iz občinstva spremljal avtor teksta, ustvarjalci niso imeli težav. "S tem, kdo sedi v dvorni, se ne obremenjujem. Jaz igram za vse," nam je dejal Boris. Škofu je bilo zelo všeč tudi, da jim je Vilčnik pustil svoj tekst in s tem tudi zagonetko, kdo sploh kaj igra, saj imajo vsi karatkerji isto ime. "Fino se mi zdi, da nas ni z ničimer obremenjeval. Za to smo mu tudi zelo hvaležni," nam je dejal Škof. Sicer pa mu je lažje režirati delo še živečega avtorja "On je vseeno iz tega sveta. Govori jezik, ki ga govorimo vsi - sicer na zelo specifičen način. Pa tudi - če bi ga moral kaj vprašati, bi ga lahko. Tudi sicer se mi zdi fino, da se delajo aktualni avtorji," meni Škof.
Za Mašo je bil to že drugi Vilčnikov tekst, ki ga je delala v Drami. "Meni je bil tekst že od začetka blazno všeč, je pa nekaj drugega, ko stvar prebereš in potem, ko jo moraš iti delat. Smo se kar namatrali. Zdi se mi namreč, da je to ena dobra predloga, ki bi jo bilo škoda zamazati. To je od nas terjalo veliko virtuoznosti, kar pa tudi ni slabo. Jaz sem v tem zelo uživala. To je že drugi Rokov tekst, ki sem ga delala tukaj v Drami in moram reči, da mi je zelo fino, ko nas pride pogledat. Edina trema, ki jo imam ob tem je, če je zadovoljen – in obakrat je bil. Jaz sem se pošteno lotila dela in naredila, kar sem lahko. Bil je zelo zanimiv in 'fajn' študij. Veselim se ponovitev in vabim vse, da si pridejo pogledat ta utrgan cirkus," nam je dejala Maša. Sama sicer v tekstu vidi veliko vzporednic v svetom, v katerem živimo. "Mislim, da vsi živimo pod eno diktaturo materializma in kvazi demokracije, tako da mislim, da to ni predstava, ki bi govorila o nekem diktatu, ki ga mi ne živimo, ampak ravno obratno, in ravno zato mi je bilo delo na tem tekstu in na tej predstavi v čast in veselje, ker se mi zdi, da je super, če teater na nekaj opozarja in nekaj sporoča. Upam, da nam je to uspelo. Samo delo je bilo zelo angažirano ravno v tem smislu. Mislim, da smo vsi mi Sakešvili in da bi bilo fino videti, če obstaja še kaj drugega oziroma vsaj za trenutek pogledati stvari še od kod drugod," nam je dejala Maša. Sama sicer diktatom nasprotuje. "Mogoče sem še največ diktata sama nad sabo izvajala. Zdelo se mi je, da moram biti perfektna. Vedno sem se trudila biti pridna in ubogljiva ter zadovoljevati druge, ne sebe. Mislim, da se moram tega rešiti. Človek mora raziskati, kaj ga zanima, kaj ga goni, kaj mu daje moč za življenje in energijo. To je tisto, kar se mi zdi, da je zanimivo v življenju," nam je še dejala igralka. Boris pa je čisto Mašino nasprotje. Zelo težko se namreč podreja vsakršnim diktatom. Od nekdaj je upornik, to pa bo najverjetneje ostal do smrti.
