Goran nam je v pogovoru med drugim razkril, zakaj ga toliko časa ni bilo k nam, zakaj ne nastopa v klubih, zakaj kljub temu, da je vegetarijanec in da ne pije in ne kadi, meni, da ne živi zdravo in po čem se bo za vedno spominjal Simone Weiss.
Z žal že pokojno Simono Weiss sta bila zelo dobra prijatelja. Po čem se jo boste najbolj spominjali?
Ona je bila res odlična. Večkrat se v mislih vrnem k njej, še posebno ob stvareh, ki so naju povezovale. Najbolj si jo bom zapomnil po njeni damski ženstvenosti. Ona je bila lepotica, bila pa je tudi dama. To je danes tako redka kategorija, da je to žalostno. To bi bilo treba vzgajati. Simona pa je z lahkoto nosila to temeljno žensko vrlino. To ji je zelo pristajalo, pri njej je bilo to tako naravno. Rad sem jo videl. Ne, ker bi bila lepa za oko, ampak ker je imela neko posebno lepoto - seveda je bila tudi čutna, ni pa bila vulgarno ponujena. Simona je bila ženska, ki si jo hotel zaščititi, želel si biti njen vitez. V ljudeh je budila tisto dobro. Bila je dober človek. Takšnih 'modelov' danes primanjkuje. Ko me je pokojni Zdenko Runjić prosil, da bi z njo posnel pesem Tu non llores mi querida, mi je nekje v spominu ostala njena glava. Vedel sem, da je sodelovala na izboru za neko miss. A dokler je nisem spoznal, sem imel o njej zelo enodimenzionalno predstavo. Razmišljam, da bi v Stožicah prvič v življenju izvedel pesem Dite ljubavi v slovenskem jeziku. Na to pesem je Simona napisala besedilo pesmi Angel ljubljeni, ki jo je po njeni smrti med njeno zapuščino v delovni sobi našel njen mož Goran Šarac skupaj z mojim CD-jem, na katerim je omenjena skladba. Poklical me je in sklenila sva, da pesem skupaj posnameva. S to skladbo se tudi zaključi dokumentarni film o kraljici ljudskih src Lahko noč, ljubezen moja. To bi bila krasna priložnost za izvedbo te skladbe. Ne vem pa še, ali jo bom pel pol pol ali kako, a nekaj bomo naredili.
Tako kot Simona ste tudi vi zelo dobrodelni. Na kakšen način se odločate, komu pomagati – prošenj je verjetno veliko več, kot jih lahko uresničite …?
Ničesar ne preračunavam. Če se pojavi potreba in menim, da bi lahko za to nekaj naredil, potem to naredim. Brez težav. Oziroma z lahkoto. Obema s Simono je namreč občinstvo poklonilo tako zelo veliko ljubezni. In če potem nekdo od njih nekaj potrebuje, ti pa lahko nekaj narediš – malokrat namreč lahko - potem to naredim. Ob tem se tudi dobro počutim. Včasih se sicer zgodi, da ne morem pomagati. Po navadi zato, ker to fizično ni izvedljivo, ker sem zaseden z nastopom ali kaj podobnega. Potem pomagam kako drugače ali pa organiziram drugo akcijo. S slednjim sem se v preteklosti dosti ukvarjal, nato pa sem pred približno 7-8 leti s tem prenehal. Lepo je sicer pomagati po svojih najboljših močeh, ne zdi pa se mi v redu, da neka notorno frivolna skupina, kot so pevci in glasbeniki rešuje težave, ki bi jih morala država. Ko se lotiš organizacije, pa te čaka še vrsta raznoraznih preprek. Leta 2009 smo naredili dobrodelno nogometno tekmo za otroško dnevno bolnišnico. V Split, na stadion Poljud, sem pripeljal italijansko pevsko nogometno reprezentanco, v kateri sta bila med drugim tudi Eros Ramazzotti in Zucchero. Prišla sta brezplačno (Zucchero je prišel s svojim avtom, Eros pa je najel zasebno letalo in prišel z devetimi prijatelji). Za ostale smo morali najeti letalo iz Milana, treba pa je bilo plačati tudi vse druge organizacijske stroške, veliko pa je pobral tudi državni aparat, tako sem se ubil za 50.000 evrov. Na ta dan je bil tudi drugi krog županskih volitev, kar pomeni, da je bil na vsakem vogalu neki brezplačni dogodek, zaradi česar je na stadion prišlo 20.000, namesto 35.000 ljudi. Ko se je zaključila tekma, sem sedel ob terenu - čisto prazen. Počutil sem se kot prazna škatlica cigaret. Zato sem opustil organizacijo. Sodelujem 'le' še kot glasbenik.
Nedavno ste predstavili pesem Dobro ti jutro, ljubavi. Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo tudi album?
Februarja bomo predstavili album s pesmimi iz muzikala Naša bila štorija, pri katerem sodelujejo Severina, Danijela Martinović, Giuliano, Tedi Spalato, Stefan Kokoškov, Marijana Čulina in Snježana Šiškov. Na njem bo 16 prelepih pesmi. Upam, da bomo ploščo predstavili tudi pri vas. Aprila pa bomo muzikal izvedli tudi na odru.
Trenutno sem sicer zelo ustvarjalen. Imam zelo veliko novega materiala. Trenutno imam 30 pesmi, se pravi, materiala za dva in pol CD-ja. Izdal ga bom tekom leta, kdaj točno, pa še ne vem. Tudi, kateri bo moj naslednji singel, še ne vem. Nekaj pesmi imam namreč že gotovih, nekaj pa jih bom še posnel. Zagotovo pa bo novi singel v hitrejših ritmih. Trenutno je moj favorit pesem U četiri oka. Gre za ljubezensko pesem. Mislim, da bom po njej poimenoval tudi novi album.
Ko se Goranu prikrade ideja za besedilo, si jo zapiše na papir ali pa si pošlje elektronsko sporočilo.
Pa že vnaprej veste, na kakšen odziv bo pri poslušalcih naletela določena skladba?
Od pojave videa v glasbi, je prišlo do zamenjave čutov. Ko sem jaz poslušal glasbo, mi je bilo najbolj pomembno, kaj ob glasbi čutim na energetski ravni. Seveda mi je godilo, če je kdo od mojih herojev tudi dobro izgledal, ni bilo pa to bistveno. Danes pa spot oziroma ta spektakel za oči zamenjuje vsebino za ušesa. Sam si želim, da to, kar ustvarim, sliši čim več ljudi. Vedno sicer upaš, da se boš s pesmijo dotaknil src ljudi, da bo ta nekomu nekaj pomenila. Dokler se namreč nekdo ne poljubi ob pesmi, je pesem mrtva, ne obstaja.
Na kakšen način izbirate svoje sodelavce?
Imam ekipo glasbenih sodelavcev, s katerimi delam že vrsto let, tako da v principu poznam njihove afinitete, oni pa moje. Seveda nikoli ne morejo povsem vedeti, kaj boš prinesel, tudi ti ne moreš vedeti, kako bo na koncu izpadlo tisto, kar si napisal. So pa prvenstveno zaljubljeni v glasbo in to je najbolj pomembno. Niso glasbeniki iz potrebe, ampak zato, ker morajo igrati, saj v njih vse igra. Najpogosteje delam s člani svoje skupine Vagabundo ter producentom Nikšo Bratošem. Zelo rad imam sodelovanja. Če vidim, da ima nekdo v sebi neko glasbo in da lahko komplementiram emocije, ki jih prinaša pesem, potem si želim sodelovati s to osebo in biti del tega. Če se srečajo iste duše, če lahko z nekom nekaj deliš, super. Če ne, pa ne. to je tako kot v ljubezni. V ljubezni ni sile.
V kratkem me čaka snemanje dueta s Tanjo Žagar. Naslov skladbe je Šta je pošlo krivo. Posnela jo bova na Hrvaškem, produciral pa jo bo Nikša Bratoš. Prav zanima me, kako bo izpadla. Tanja mi je zelo všeč. Ima zelo pozitivno energijo. Tudi sicer dajem kapo dol pred ljudmi, ki imajo radi svoje delo in ga opravljajo z vsem svojim srcem. Zdaj sva se nekajkrat srečala in vsakič znova me je impresionirala s svojim pozitivnim energetskim nabojem. Je tudi zelo pristopna. Zadnjič se je v studiu tudi pošalila – nalašč je zafušano odpela svoj del. Bratoš je ob tem rekel: 'Očitno bomo imeli kar precej dela,' nakar je Tanja dejala, da se samo šali. Zelo rad imam duhovite ljudi in ljudi, ki se znajo pošaliti na svoj račun. Slednje je pri lepih ženskah zelo redek primer. Najprej bova pesem odpela v hrvaškem jeziku, ona pa bo nato naredila še slovensko verzijo.
Za razliko od nekaterih drugih hrvaških glasbenikov vas v zadnjem času ni pogosto zaslediti pri nas. Kako to?
Zadnjih nekaj let smo imeli neko pavzo, do katere je prišlo predvsem zato, ker sem nastopal po drugih krajih sveta – med drugim sem pel na Bahamih, na Tahitiju, v Turčiji, v ZDA, v Veliki Britaniji ... Čeprav so se moje pesmi – sodeč po poročilih, ki jih dobivam - dosti vrtele. Zdi se mi sicer, da smo pred desetimi leti celo malo preveč igrali v Sloveniji. Zdaj so si me očitno spet zaželeli.
V Stožicah boste nastopili ob dnevu žena. Kaj ste se naučili od predstavnic lepšega spola?
Vsega. Moji prvi spomini so povezani s splošno knjižnico v Splitu, v kateri je moja mati delala kot knjižničarka. Živeli smo v kleti knjižnice. Naučila me je brati in pisati – pa tudi gospodinjskih veščin. In to tako skozi prijetna kot neprijetna doživetja. Od lepšega spola sem se naučil iti malo ven iz svoje kože v smislu, da ne gledam samo svojih primarnih in sekundarnih potreb, da ne začenjam stavkov z: 'Jaz, moj prijatelj x in moj prijatelj y smo bili …', ampak, da sebe postavim na zadnje mesto, saj je to boljše, daje ti drugo perspektivo.
Kaj najbolj cenite pri ženskah?
Življenjskost. To, da ima v sebi neko življenje, neko radost, lepoto – ta 'joie de vivre'. Spoznal sem čudovite osebe, ki so me čisto prevzele, pa niso bile lepe po nekih obče veljavnih merilih, po drugi strani pa sem šel čisto brezbrižno mimo lepotic.
Ste vegetarijanec. Kdaj in zakaj ste se odločili za to?
Vegetarijanec sem že 26 let. To je enostavno dozorelo v meni ob tem, ko sem dobil sina. Moral sem najti neko duhovno oporo za lažje kosanje z izzivi starševstva, ki so daleč presegli moje takratno stanje in želje. Znova je bilo potrebno urediti, kako stoji svet, kaj se tu dogaja, saj sem dobil novo osebo na skrb in na vzgojo. Na vse skupaj je prišel dober odgovor. Ta odgovor odgovarja meni, ni nujno, da odgovarja tudi drugim. Vsak mora zase najti tisto, kar ga bo nosilo skozi življenje. Mesojedstvo, kot sem ga jaz videl, mi ni več odgovarjalo. Verjetno bi meso jedel, če bi bil eskim ali bi živel v kanadskih gozdovih, kjer šest mesecev ni sonca in bi bil prisiljen žival ubiti, zato, da bi preživel. Da bi pa pri tem civilizacijskem razvoju odprl denarnico in v trgovini kupil lepo pakirano meso, pa ne. Ni mi treba tega. Odločil sem se za to vrsto nenasilja. Vegetarijnstvo ima svoje prednosti tudi v medicinskem pogledu, a nisem se odločil zaradi tega. Ni šlo za to, da bi bilo to bolj zdravo, ampak sem želel zaščititi svet od sebe. Pri nas sicer, ko se govori o vegetarijanstvu, manjka ta kulinarična kultura, manjkajo začimbe. Zelo rad imam indijsko hrano, saj je zelo okusna. Tam namreč točno vedo, kaj morajo dati v jed, da ta zapoje, kar glede na to, da v tej državi še dandanes proizvajajo okoli 70 odstotkov svetovnih začimb, sploh ni čudno. Pri nas pa prideš v restavracijo in ti prinesejo obarjen brokoli, češ da je to zdravo. Razumem, zakaj imajo potem ljudje odpor do tega. A zelenjava je lahko zelo okusna, če jo znaš pravilno pripraviti. Mi pa daje ta hrana dovolj energije. Mene je treba umirjati, ne pa 'podžigati'.
Karan je prepričan, da so generalno ljudje zelo romantični, da pa zaradi gospodarskega razvoja in številnih obveznosti izgubljamo čas drug za drugega in hodimo mimo ljubezni. Glasbenik svojih bližnjih ne obdaruje na določen datum, saj meni, da je to potem uradno, če je uradno, pa izgubi pristnost. Če vidi kaj, za kar misli, da bi bilo všeč določeni osebi, to kupi, da v svoj kombi in ji nato izroči ob naslednjem srečanju.
Tudi sicer živite zelo zdravo, saj tudi ne pijete in ne kadite ...
Ne živim zdravo. Ne moreš živeti zdravo brez urejenega urnika, česar pa pri mojem poslu ni. Jaz sem človek, ki bi lahko šel spat zelo zgodaj in se tudi zelo zgodaj zbudil. A pri mojem poslu to ni mogoče, že zaradi vseh potovanj in nastopov. Tako, da ne morem reči, da živim zdravo, poskušam pa v vse skupaj vnesti neko samodiscipino. Ta samodisciplina pa vključuje tudi neuživanje alkoholnih pijač in kakršnih koli drugih vrst opiatov. Prav tako ne kadim. To so neke faze, ki sem jih dal skozi v svoji rani mladosti. Nenazadnje prihajam iz Splita, ki je zelo ugodno okolje za tovrstne užitke. Dobiš lahko, kar koli si želiš. Če k temu dodaš še moje rock'n'roll življenje … A takrat mi je vse bilo vse zanimivo, bil sem entuziastičen. Ta višek entuziazma je bil sicer usmerjen v napačno smer. Kot profesionalec se želim s tem poslom ukvarjati vse življenje, zato sem se odločil, da se sam sebi umaknem s poti. In odlično mi je tako. Že 26 let. Poznam sicer nekaj ljudi, ki se lahko kontrolirajo v smislu, da popijejo kozarec ali dva vina, jaz osebno pa nisem tako uravnotežen – in to velja za vse stvari, s katerimi se ukvarjam. Če uporabljam določena sredstva, jih brezmejno. Zato je za mojo nrav bolje, da ne popijem niti kozarčka. Konec koncev tudi zato, ker bom potem vozil domov. Lahko namreč koga ubiješ. Potem bo prepozno misliti na to. Ljudje naj sicer delajo, kar želijo. Nobenega ne obsojam. Če ti je ob tem dobro, super. Če me vprašate za nasvet, vam bom rekel: 'Nikar', če me ne, pa ne bom ničesar rekel.
Kako pogosto sicer nastopate? Ste oziroma dostikrat rečete ne?
Zelo pogosto. Na leto nastopim približno 150-krat. Ne rečem, če me nekdo povabi na neki kraj, ki ne ustreza mojemu občinstvu. Ne delam klubov, saj se tam začne dogajati ob urah, ko lahko pridejo samo disfunkcionalni ljudje. Če je nekdo odgovoren in mora iti naslednje jutro delati ali v šolo, ne bo prišel. Kot je rekel Bebek: "Ne moreš iti na koncert, ki ga reklamirajo za petek, začne pa se v soboto." Želim igrati na takšnih krajih, kjer bom lahko občinstvu ponudil tisto, kar si želi slišati, kar prinašamo s svojimi pesmimi. Iščem mesta, na katerih lahko neposredno komuniciram z občinstvom. Med mano in njimi ne sme biti nobene tehnične ali organizacijske prepreke, svetloba pa mora biti okusna in umirjena.
Kako skrbite za svojo kondicijo?
Večinoma se ukvarjam s športi z žogo. Zelo rad imam nogomet in picigin.
Kaj počnete v prostem času?
Takrat sem pretežno v horizontalnem stanju (smeh). Gledam televizijo (odličen se mi zdi šov So You Think You Can Dance), berem (večinoma duhovno in strokovno literaturo - tudi v angleščini) in se sprehajam. Zelo rad sem s svojimi otroki, čeprav sem po drugi strani zelo rad tudi sam. Sem socialno bitje, a zaradi posla mi kdaj zelo paše biti sam. Le v samoti lahko namreč ponovno vzpostaviš svojo strukturo. V bistvu sem dolgočasen človek. Rad tudi potujem. Nedavno sem bil z najboljšim prijateljem v Indiji. Tam sem bil sicer že nekajkrat. Tokrat sva šla s prijateljem po vaseh, in to kar bosa. Sezula sva se in šla. Privilegij tega posla je tudi, da se tu pa tam pojavi možnost, da izpolniš neke otroške sanje. Doma imam vse možne vrste žog in majhno kolekcijo kitar – 5-6, ki pa so mi zelo pomembne, saj ima vsaka svoj zvok in me motivira ter inspirira, da kaj napišem.
Kakšni so vaši načrti za to leto?
V atmosfero izpustiti čim manj ogljikovega dioksida s petjem (smeh). Rad bi uprizoril muzikal Naša bila štorija in napisal neko pesem, ki bi ljudem nekaj pomenila. Ter da bi postal boljši človek.
Imate še kakšno neuresničeno željo?
Nisem še prišel na tisti duhovni nivo, na katerega sem mislil, da bom. Želim si malo več duha.
