Prepričujejo nas, da so sledi in meglice na nebu nenevarna vodna para in da je vsaka druga razlaga le plod naše domišljije in »teorij zarote«. Hkrati pa nihče ne pojasni, kako to da so se količine aluminija v tleh na nekaterih območjih potisočerile. Je naključje, da proizvajalci semen pospešeno patentirajo semena, odporna na presežek aluminija v zemlji?
Na ta dejstva ne moremo vplivati. Lahko se jezimo, smo žalostni, zaskrbljeni ... vendar s tem težave ne bomo odpravili. Bomo le ob lastno energijo in zdravje. Če pa to energijo ohranimo in usmerimo v pravo smer, lahko naredimo veliko.
Od nekdaj je tako, da mora mali človek pospraviti, kar so zavozile velike glave. Po vsaki vojni deželo zgradijo mali ljudje – in jo potem ponovno »podarijo« svojim gospodarjem. Vsak velik dolg na koncu odplača ljudstvo. In tudi vsako ekološko katastrofo, do katere so pripeljale najbolj učene teorije, na koncu sanira najslabše izobražen mali človek.
Razumeti problem je že pol rešitve
Človek in zemlja sta zelo povezana. Težke kovine v prsti delujejo tako, da onemogočajo normalno delovanje koristnih mikroorganizmov. Podobno kot pri človeku s prizadeto črevesno floro nastane zakisanost, se ta pojavi tudi v zemlji. Zato na takšnih tleh opazimo več glivic, plesni, mahu ... Rastline, ki rastejo na zakisanih tleh, ne morejo priti do hranil (četudi je zemlja dobro pognojena) in zato hirajo. Tako oslabljene praviloma kažejo pomanjkanje kalcija, magnezija ali kalija, ravno ti elementi pa so zelo pomembni za trdnost in kompaktnost zemlje.
Podobno je z našimi celicami. Že Alfred Vogel je ugotavljal, da te, če imajo dovolj kalcija in magnezija, ne bodo vsrkavale težkih kovin in sevanja. Današnja znanost je šla še korak naprej in ugotovila, da je celica, ki je optimalno založena s kalijem, odporna celo na radioaktivni cezij-137, zadostna količina joda preprečuje vezavo radioaktivnega joda, naravni germanij pa preprečuje vezavo živega srebra, kadmija in celo PCB. Četudi ne moremo vplivati na število problematičnih snovi v okolju, lahko torej vplivamo na to, ali se bodo te vezale v naših tleh ali v našem telesu.
Shirane celice, ne glede na to, ali so človeške, živalske ali rastlinske, postajajo lahek plen škodljivcev in bolezni. Ker nimajo dovolj potrebnih rudnin, postanejo »spužvaste« ter vsrkavajo težke kovine in radioaktivne delce. Živali jejo te rastline in v njihovih telesih se ti strupi desetkratno koncentrirajo. Na koncu pa človek poje takšne rastline, živali ali ribe, in tako se težke kovine začno kopičiti tudi v njegovih tkivih.
Bi lahko ta začarani krog presekali?
Največja sila, ki lahko reši ta navidezno nerešljivi problem, je za naše oči nevidna. Gre za svet mikroorganizmov in drobnoživk, ki delujejo pod našimi nogami.
Do njihovega prizadevanja smo pogosto brezbrižni. Večina ljudi se niti ne zaveda, da je masa živih bitij pod zemljo veliko večja od vsega, kar nad to zemljo leta ali hodi.
Tudi najmočnejše in najbolj inteligentne živali ponavadi iščemo nad tlemi, pozabljamo pa, kako čudežen je svet, po katerem hodimo.
Njegovo veličanstvo deževnik
Ali ste vedeli, da je deževnik najmočnejša žival na planetu? Premakniti zmore breme, ki je, glede na težo njegovega telesa, veliko težje od bremena, ki ga lahko premakne slon.
Hkrati pa se v njem dogaja eden največjih čudežev. Deževnik je sposoben vsak dan zaužiti več hrane, kot tehta sam, in izločiti več humusa, kakor je težek. Vendar to ni vse. Najbolj presenetljivo je, da lahko zaužije tudi mnoge strupe in težke kovine, izloči pa neoporečen humus. Pričakovali bi, da se bodo potem enormne količine strupov kopičile v njegovem telesu, a čudežno, vendar resnično – večina teh strupov med presnovo v deževniku preprosto izgine! Poznate kašnega doktorja znanosti ali stroj, ki bi znal narediti kaj takega?
Lahko le spoštujemo ta bitja in se jim zahvaljujemo. Zavihajmo rokave in jim pomagajmo, da za nas in naravno naredijo še več.
Več težav – več izhodov
Vse slabše stanje tal je spodbudilo
raziskovanje mikroorganizmov v zemlji. Danes je na voljo veliko zelo učinkovitih metod, s katerimi lahko pospešimo razvoj koristnih mikroorganizmov in s tem sprožimo tudi razkisanje in razstrupljanje tal, omogočimo rastlinam dostop do hranil in, kar je zelo pomembno, okrepimo njihovo odpornost na težke kovine in radioaktivne delce.
To niso pravljice! V knjigi Naravne rešitve za radiacijo lahko preberete, da so najhujši incidenti, kakršna sta bila Černobil in Fokušima, pokazali, da kljub enaki količini sevanja niso vsa bližnja območja kazala znakov kontaminacije. Razlika je nastala glede na to, kako so prej tam delali z zemljo. Tam, kjer so denimo uporabljali t. im. barelski kompost, ki vsebuje tudi jajčne lupine, je bilo radioaktivnega cezija v tleh tudi do 10-krat manj kakor na konvencionalno obdelanih površinah.
Podobno so ugotavljali tudi ob kislem dežju in drugih okoljskih katastrofah.
Kako očistiti tla?
Nekatere snovi in rastline imajo moč, da nase potegnejo težke kovine in radioaktivne delce ter s tem zavarujejo rastline pred tem, da bi jih vsrkale. Zeolit je znani kelator, ki so ga uporabljali tudi pri sanaciji najhuje onesnaženih tal v okolici Černobila, Fokušime, kemičnih tovarn. Težke kovine ujame in jih več ne spusti.
Obstaja vsaj 20 rastlin, ki so sposobne težke kovine potegniti iz tal in jih vsrkati. Teh rastlin sicer ne jemo, s tem da jih izkopljemo in ločeno kompostiramo ali zažgemo in potem varno odložimo le pepel, lahko zelo učinkovito očistimo prst problematičnih snovi. Med najmočnejše v tej skupini uvrščamo rastline iz rodu ogrščic. Rjava gorjušica (Brassica juncea) lahko iz tal potegne kadmij, krom, cezij, baker, cink, svinec in nikelj.
Tudi navadna sončnica ima neverjetno moč. Tla očisti kadmija, kroma, cezija, bakra, cinka in svinca. V Černobilu so jo uporabljali tudi za odstranjevanje urana, radioaktivnega cezija in radioaktivnega stroncija iz tal.
Med odlične čistilke uvrščamo tudi mnoge rastline, ki smo jim do sedaj delali krivico in jih vsepočez odstranjevali z gredic. Pustite osate, regrat, pegasti badelj, hren, ščetico in plešec pri miru! Še zavedate se ne, koliko dobrega naredijo za vašo zemljo, mikroorganizme v njej in, posredno, tudi za vaše zdravje.
Ni nujno vsega pojesti, da bi nam koristilo! Le sodelujmo in bomo s skupnimi močmi kos tudi vse večjim izzivom, ki se postavljajo pred naš planet.
