Z njimi bo glasbenik nastopil tudi na Aktualovem koncertu ob dnevu žena. S čim bo razveselil obiskovalce, kaj mu pomeni ta praznik in kako polni baterije za nastope, nam je med drugim razkril v pogovoru, izvedeli pa boste tudi, kako so se primorski rockerji odzvali, ko so zaslišali »frajtonarco« in pesem V dolini tihi.
Tretjega marca boste nastopili na Aktualovem koncetu ob dnevu žena. S čim boste ob tej priložnosti razveselili obiskovalce?
Obiskovalke in njihove spremljevalce, kavalirje, bomo gotovo razveselili z obstoječimi trenutnimi hiti Marka Vozlja in Mojstrov – Ljubim samo tebe, Le en centimeter, Oljke, rožmarin in sol, zapeli pa bomo tudi kakšno romantično pesem starejšega datuma, kot sta Vsepovsod ljubezen in Komar. Navsezadnje sem veliko let deloval v skupini Čuki. Pripravil bom tudi kakšno mini presenečenje, ki pa naj to ostane.
Kako sicer izbirate sodelavce in skladbe?
Glede na to, da je pri Mojstrih najbolj plodovit in najboljši slovenski skladatelj Matjaž Vlašič, ni težko izbirati skladb. Sem pa vesel, da me je v tandemu Matjaž in Urša Vlašič, v katerem Matjaž dela glasbo in Urša besedila, Matjaž tako blizu spustil, da lahko za glasbo, ki jo naredi, jaz naredim besedila. Zelo rad pišem besedila na že obstoječo melodijo, ker se mi zdi, da te lahko melodija popelje v neki drugi svet. Glasbo v bistvu začnem čutiti prek besed. Zdi se mi, da je tudi skladatelj bolj svoboden, če ga ne ujameš v neke rime. Nekateri pa delajo tako, da uglasbijo obstoječe pesmi. Zadnji zelo odmeven način takšnega sodelovanja je Ditka, ko je njen oče uglasbil pesmi Ferija Lainščka. Tudi tako se da, mi pa delamo na prej omenjen način.
Imate nos za uspešnice?
To je tako, kot če bi rekli, ali imam nos za lepe otroke delat. Vsak tvoj otrok se ti zdi najlepši, kajne? Vsako pesem, ki jo gremo snemat, res iskreno naredimo. Uspešnico na neki način izlušči občinstvo. Vendar mislim, da če si do sebe pošten, to občinstvo na neki način začuti in prej ali slej vzame skladbe za svoje.
Kako pogosto nastopate? Ste oziroma dostikrat rečete ne?
Če je kaj prednost nekega glasbenika, ki je že dolgo časa na sceni, je to mogoče tista največja prednost pred mladimi bendi, ki se še morajo uveljaviti in morajo dostikrat nastopiti marsikje za občinstvo, ki jim morda ne ustreza. Toda čez te porodne težave smo šli vsi. Seveda se zgodi. Če nam zadeva ne ustreza, je ne vzamemo. Bolj se mi zdi pa to bistveno, da nas vabijo takšni, ki čutijo, da bi mi tja spadali. In do zdaj se nam še ni zgodilo, da bi morali koga odkloniti, razen če smo bili že zasedeni tisti termin. Sicer pa tudi v preteklosti ni bilo toliko nenavadnih krajev, bolj je bilo nenavadno občinstvo. Zgodilo se je, da smo pred 30 leti prišli nastopat na Primorsko. Pred nami so nastopili že takrat zelo uveljavljeni Šank Rocki. Na njih hodijo rockerji z verigami, usnjenimi jaknami in dolgimi lasmi, Čuki pa smo takrat igrali pesmi v stilu popevk. Šokirali smo jih, ker smo prvi takrat na Primorskem po dolgem času vzeli ven »frajtonarco« in zaigrali V dolini tihi. Vsem rockerjem se je utrgalo.
Glede na to, da boste v Stožicah nastopili ob dnevu žena, kaj vam osebno pomeni ta dan?
Marko je na Slovenski popevki kar trikrat postal zmagovalec občinstva. Nastopil je tudi na Emi ter festivalu Melodije morja in sonca.
Dan žena meni pomeni neki spomin na otroštvo. Nisem sicer še toliko star, sem pa odraščal v malo drugačnih časih, v katerih je bil dan žena zelo pomemben praznik, ker smo že v šoli mamicam nekaj naredili, potem je bila najprej proslava v šoli, zatem pa še krajevni praznik. Je pa bilo takrat teh praznikov in dni veliko manj. Dandanes smo z globalizacijo dobili valentinovo, noč čarovnic, božič ... Takrat so bili samo Mikavž, Dedek Mraz, 8. marec, 1. maj in 29. november, zato mogoče to otroku tudi toliko bolj ostane v spominu. Če je pet praznikov, si vse zapomniš, danes jih imajo pa otroci toliko, da zanje sploh ne vedo več. Tudi zaradi tega je bil 8. marec vsaj za našo generacijo nekaj, kar ti je ostalo v spominu – ostalo ti je to, da so bile mamice presrečne, ker smo jim mi, mali pionirčki, dali kakšno rožico in jim kaj narisali. To sicer počnejo tudi zdaj, je pa takrat to imelo večji vpliv. Dan žena mi je ostal v posebnem spominu tudi zato, ker se je 8. marca, mislim, da leta 1976, zgodil moj prvi nastop pred občinstvom, ko sem na krajevni proslavi kot učenec prvega razreda prvič samostojno zapel pesem Ena ptička priletela in sem dobil velik aplavz. To je bil v bistvu začetek moje pevske kariere.
Ali ob tem prazniku tudi koga obdarite?
Da, seveda. Lepo je, da se na te dneve spomnimo najdražjih in jim podarimo kakšno rožico. Zdi pa se mi, da se je v tem hitrem tempu življenja fino tudi kakšen drug dan spomniti na to, da imaš nekoga rad, pa čeprav to ni na tisti dan. Včasih se namreč zgodi, da smo narazen – takrat se pač pokličemo.
Ste sicer romantičen človek?
Zase bi rekel, da zelo.
Kaj je bila najbolj romantična stvar, ki ste jo naredili za ljubljeno osebo?
Romantičnih stvari sem naredil več, po mojem je pa absolutno najbolj romantično to, da me ljubljene osebe navdihujejo, da lahko ustvarjam glasbo in s tem ne samo njim nekaj dam, ampak je to potem tudi za zelo širok krog ljudi. Glasba je ena od takšnih stvari, ki jih človek lahko kadarkoli vzame. Ne nazadnje se mi zdi, da je tudi neke vrste zdravilo, veselje. Žal ali pa na srečo vse bolj postaja tudi mašilo tišine sveta. Kamorkoli dandanes stopimo, je glasba – v nakupovalnem središču, na smučanju, na avtobus ... Zdaj moraš že prav najti prostor, kjer je tišina. A to je samo kot neko mašilo, zato da tišina ne pride do nas. Mislim pa, da si človek glasbo res pusti v srce le v dveh najbolj skrajnih trenutkih – takrat ko je neizmerno vesel in se potem zabava s prijatelji ali neizmerno žalosten in je glasba kot terapija. Upam, da kot Marko Vozelj na ta način ljudem pomagam po eni in po drugi strani. Če sem že po poklicu zdravstveni tehnik, mi je to še toliko lepše, da lahko z glasbo zdravim – se pravi, se ukvarjam s preventivo, ne pa s kurativo.
Kaj je bila najbolj romantična stvar, ki jo je ljubljena oseba naredila za vas?
Na glasbene festivale se Marko letos najverjetneje ne bo prijavil, če se bo, bo pa to stvar trenutnega navdiha, če bo imel pravi komad ob pravem času.
Najbolj mi je ostalo v spominu presenečenje, ko so mi za 31. rojstni dan zdajšnja žena in takratno dekle ter družina poklonili psa, a na tak način, da si niti najmanj nisem mislil, da gremo gledat psa. Brat me je prosil, ali grem z njim takrat svojega šest- ali sedemletnega nečaka Matica peljat k bioenergetiku v neki oddaljen kraj. Ta kuža je bil namreč še mladiček in ga niso mogli pripeljati v Višnjo Goro, vedeli pa so, da bom za nečaka naredil vse in si bom zanj vzel čas. Rojstni dan imam namreč na dan državnosti, 25. junija, ko se veliko dogaja v smislu nastopov. Pod pretvezo, da peljemo nečaka k bioenergetiku, smo se pripeljali pred neko veliko kmetijo. Mislil sem si, da je tisti kmet pa res podjeten – takšno lepo kmetijo ima, pa še bioenergetik je zraven. Kar ne bi bilo nič nenavadnega, se dogaja tudi to. Tudi nečak je mislil, da gre k bioenergetiku, tudi njemu niso povedali. Vrata nam je odprla gospa. Rekel sem ji, da smo prišli k bioenergetiku, in ona nas je povabila naprej. Ko sem odprl vrata, pa je bila notri zbrana že vsa družina.
Kaj ste se naučili od predstavnic lepšega spola?
Od predstavnic lepšega spola sem se naučil več, kot bi si ljudje mislili, saj me spremljajo malodane vse življenje. Tudi v enem zelo pomembnem obdobju mojega življenja, v puberteti, sem bil obkrožen z lepšim spolom, saj je bilo na srednji zdravstveni šoli v mojem letniku 15 dijakov, se pravi v vseh letnikih 60 fantov, deklet pa je bilo na šoli okrog 900. Zelo hitro sem se zato naučil, kako ženska žensko pogleda. Prej sem igral rokomet in bil tudi drugače ves čas v moški družbi, zato niti nisem razmišljal na tak način, s tem, ko so mi sošolke govorile, kaj jih pri kakšni ženski moti, sem se pa v štirih letih že kar naučil pogledati žensko tudi na malo drugačen način. S tega vidika sem se naučil veliko stvari. Po drugi strani sem se veliko naučil tudi z vidika materinstva. Neverjetno me je presenetila Tina naslednji dan po porodu. Pred tem sem se jaz nekako bolj znal z dojenčki ukvarjati, ker sem tudi na praksah delal po bolnišnicah. Tina je dojenčke drugih prijateljev prijemala bolj kot porcelan oziroma kristal, ko pa sem prišel zjutraj po porodu v porodnišnico, sem se jaz tega najinega bitja zelo – ne ustrašil –, ampak sem se ga »lotil« zelo porcelansko. Tina ga je s tako rutino previla in preobleka, da sem jo samo gledal. Mislim, da je materinski nagon v ženski tisti najbolj prvinski nagon. Tega se ne da naučiti, temu se lahko moški samo čudimo.
Kaj najbolj cenite pri ženskah?
Marko namerava pesmi, ki so nastale z Mojstri, izdati tudi v fizični obliki, in to najpozneje v dveh letih. Ne ve pa še, ali v obliki zgoščenke ali česa drugega.
Ravno to. Zdi se mi, da ta materinski nagon, pa ne glede na to, ali ženska ima otroka ali ne. Ta – če gledamo iz narave – nagon samice je povsem drugačen kot nagon samca in velikokrat pravijo, da če bi že prej v zgodovini imele več besede ženske, se marsikakšna vojna mogoče ne bi začela. Vprašanje pa je, kako bi bilo nam moškim. S tega vidika se mi pa zdi vseeno boljše, da se je mogoče kdaj kakšna vojna začela, kot da bi bili mi moški na kakšnih kratkih verigah kje privezani. (smeh)
Kako skrbite za svojo formo?
V teh mrzlih dneh moram predvsem malo paziti na to, da si čisto ne uničim glasu. Nisem namreč preveč velik privrženec fitnesov in zaprtih prostorov. Dokler se le da, sem raje zunaj. Najraje imam hojo v hrib, lahek tek in kolesarjenje, pa tudi rad zaplavam. Pred leti sem se malo bolj resno spogledoval tudi s triatlonom, a sem moral to zaradi poškodbe žal opustiti. Upam pa, da se bom k temu lahko še kdaj vrnil. Pozimi pa smučam. Skupaj z družino gremo ob koncu tedna, če se le da, tudi na kakšen pohod oziroma na kakšen izlet v naravo. Nazadnje smo bili na Planini pri Jezeru. Včasih potem kje prespimo in se imamo luštno. To pa niso kakšni večji športni podvigi. S športom se raje ukvarjam sam. Čim si v družbi, se moraš namreč prilagajati, da bi se potem še tistih nekaj ur, ko se posvetim športu, ves čas nekomu prilagajal, se mi pa ne zdi pametno. Imata pa obe hčerki radi šport. Od prvega do tretjega razreda sta v sklopu šole obe hodili na gimnastiko, potem se je starejša Maša odločila za plavanje, mlajša Zala pa za ples.
Kaj počnete v prostem času, kako polnite baterije?
Na neki način ima človek, kot sem jaz, ves čas prosti čas oziroma ga nima nič. Štiriindvajset ur na dan sem Marko Vozelj, ki se ukvarja z veliko stvarmi in to med sabo preklaplja. Ko pride do fizične preutrujenosti, se je treba pa samo dobro naspati. Mislim, da pri tem ne pomagata nobena tableta in živilo, ampak je to edini recept. Pa paziti je treba na to, da se popije dovolj tekočine. To je veliko bolj pomembno kot hrana.
Kakšni so vaši načrti za to leto?
Po poletnem hitu Oljke, rožmarin in sol smo pred mesecem in pol predstavili pesem Le en centimeter. Zdaj pripravljamo novo pesem, ki bo po mojem luč sveta zagledala v mesecu ali dveh. Zanjo še nimam niti delovnega naslova niti še ne vem točno, katero pesem bomo izdali. V studiu namreč pripravljamo tri pesmi, katero bomo dali ven, pa se bomo odločili tudi na podlagi demo posnetkov, ki jih bomo dali poslušati. Najverjetneje bom tudi tokrat za pesem sam napisal besedilo, Vlašič pa glasbo. Bo pa pesem zagotovo v isti maniri, kot so naše zadnje pesmi, navsezadnje je to tudi neki stil, po katerem Marko Vozelj in Mojstri počasi postajamo prepoznavni. V letošnjem letu si sicer želim z Mojstri posneti še dve do tri pesmi – takšne, ki se bodo dotaknile ljudi, ki jih bodo ljudje prepoznali – ter zanje posneti tudi kakšen lušten in prijeten videospot. Nimam ogromnih načrtov. Ne nazadnje se mi zdi, da je po tolikih letih na glasbeni sceni to povsem dovolj. Želim si samo v miru ustvarjati takšne pesmi, ki se bodo dotaknile ljudi. Zdi se mi, da je moje poslanstvo na glasbenem področju.