Čeprav za njih še niste slišali, to ne pomeni nujno, da jih ne prepoznate. Kot boste lahko prebrali v prispevku, gre za motnje hranjenja, ki so večinoma posledica sodobnega načina življenja in pritiskov družbe na posameznika. Mnoge od njih boste prepoznali. Morda ne tiste resne motnje, ampak zgolj zametke te ali blažje oblike pri posameznikih, ki jih poznate, ali celo pri sebi. In čeprav jih stroka morda ne šteje še povsem med tiste prave motnje hranjenja, je njihov vpliv na življenje in zdravje posameznika prav tako močan, zato jih je dobro poznati.
Ortoreksija
Če ste za katero od teh, ki jih bomo omenili, mogoče že slišali, potem ste najverjetneje slišali za ortoreksijo. Med manj znanimi motnjami hranjenja je ta še najbolj poznana. Gre za posledico novodobnega prepričevanja o pomembnosti zdravega prehranjevanja. Čeprav se vsi trudimo in si prizadevamo, da bi jedli čim bolj zdravo, in se v določenih trenutki čutimo tudi krive, ker smo se pregrešili, pa ljudje z ortoreksijo zdravo prehranjevanje vodijo v samo skrajnost. Medtem ko anoreksija in bulimija temeljita na količini zaužitega, se ortoreksija utemeljuje na kakovosti prehrane. Ker gre za močno ozaveščenost, lahko rečemo že kar obsedenost z zdravim prehranjevanjem, so bolniki s to obliko motnje hranjenja pretirano nagnjeni k strogemu uživanju izrecno zdrave hrane. Izogibajo se vsem umetnim barvilom in okusom, konzervansom, sledem pesticidov, gensko spremenjenim živilom, nezdravim maščobam, preslani ali presladki hrani, skratka vsemu, kar v sodobni družbi (upravičeno ali ne) velja za nezdravo. Zaradi obsesivne nagnjenosti k zdravemu prehranjevanju bolniki navadno sami sebi postavijo še veliko strožja pravila prehranjevanja in priprave hrane, kar jih najpogosteje pripelje v družbeno izolacijo, osamljenost in odtujenost, posledično tudi v depresijo.
Anorexia athletica
Po domače bi ji lahko rekli kar športna anoreksija. Gre za anoreksijo, ki je svoj čas prevladovala predvsem med športniki, s tem ko je atletsko in fit telo postalo norma, pa se je razširila tudi med preostalo populacijo, ki se s športom ukvarja zgolj rekreativno. Pri tej motnji pacienti zelo strogo nadzirajo svojo prehrano in skrbijo za to, da zaužijejo čim manj kalorij, hkrati pa enako obsedeno skrbijo tudi za to, da s pretirano vadbo zaužite kalorije stalno porabljajo in tako nadzirajo najbolj popolno obliko svojega telesa. Tovrstna motnja hranjenja se je med vsemi izkazala za najbolj povezano z nezadovoljstvom z lastnim telesom, ki vodi v pretirano skrb za težo in postavo, pravi European Eating Disorders Review. Poleg nezadovoljstva z lastnim telesom pa se bolniki s športno anoreksijo spopadajo tudi z visoko stopnjo stresa, tesnobnosti, krivde, razdražljivosti in celo depresije, če zaradi določenih razlogov nekaj časa ne morejo telovaditi. Nekatere v takšno stanje spravi že celo 24-urni premor med vadbama.
Diabulimija
Diabulimija je motnja hranjenja, za katero trpijo bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1. Po raziskavi Journal of Diabetes Science and Technology imajo ženske s sladkorno boleznijo tipa 1 kar 2,4-krat večjo možnost, da razvijejo motnjo hranjenja kot ženske, ki ne bolehajo za sladkorno boleznijo. Pri diabulimiji v nasprotju z drugimi motnjami hranjenja ni hrana tista, ki je ključni dejavnik, ampak inzulin. Diabulimiki namreč ki jih (še) ne poznate zelo strogo omejujejo uporabo inzulina oziroma ga v skrajnih primerih niti ne uporabljajo. Tako gredo ves zaužit sladkor in kalorije zaradi nedelovanja inzulina v krvi neposredno v urin, prek katerega se izločijo, kar se odraža v drastičnem in hitrem hujšanju. Diabulimiki torej za hujšanje izrabijo kar svoje zdravstveno stanje, kar pa je precej nevarno, ker tako tvegajo pogostejše okužbe in celo diabetično ketoacidozo, ki vodi v diabetično komo.
Pica
Kljub enakemu imenu ta motnja hranjenja nima nič s priljubljeno italijansko specialiteto. Gre za motnjo hranjenja in duševno bolezen hkrati, pri kateri bolnik uživa neprebavljive snovi, kot so zemlja, barva ali papir. Gre za precej pogosto motnjo hranjenja, ki jo največkrat zasledimo pri otrocih med prvim in šestim letom (kar 32 odstotkov otrok v tem obdobju naj bi se spoprijemalo s pico), ter pri nekaterih nosečnicah in bolnikih z anemijo, ki jim primanjkuje železa. V mnogih primerih se motnja razvije zaradi pomanjkanja določene pomembne hranilne snovi, zaradi katere bolnik hrepeni po nečem, kar je bogato s to snovjo, pa čeprav ni prebavljivo. Tako kot pri preostalih motnjah hranjenja bolniki tudi v tem primeru tvegajo slabo prehranjenost ali celo podhranjenost, pica pa v nasprotju z drugimi lahko pripelje tudi do zastrupitve s svincem in motenj delovanja črevesja.
Sindrom nočnega hranjenja
Vsi smo krivi občasnega vdajanja nočnim prigrizkom, a to še ne pomeni, da bolehamo za tem sindromom. Sindrom nočnega hranjenja se opredeljuje kot pretirano hranjenje ponoči, vendar ne nujno prenajedanje. Pri bolnikih s sindromom nočnega hranjenja gre namreč za to, da večji del dnevnega vnosa kalorij pridobijo ponoči, med 18. uro zvečer in 8. uro zjutraj, čez dan pa pojedo bore malo. Običajno ljudje čez dan zaužijemo tri četrtine dnevnega vnosa kalorij, preostalo zaužijemo v nočnih urah (oziroma pozno zvečer). Bolniki s sindromom nočnega hranjenja pa kar dve tretjini vseh kalorij zaužijejo ponoči. Sindrom nočnega hranjenja je močno povezan tudi z depresijo. Ker ponoči navado zaužijemo več hrane, bogate z ogljikovimi hidrati, in hrane, s katero se navadno tolažimo, se nočno hranjenje lahko razvije tudi kot oblika samozdravljenja oziroma samotolažbe.
