Bora Đorđević: "V Sloveniji so ljudje bolj delavni in lepše vzgojeni"

Srbski kantavtor že tri leta, vse odkar je spoznal svojo trenutno partnerico, Slovenko, živi na relaciji med Ljubljano in Beogradom. V srbsko prestolnico se vrača večkrat na mesec – odvisno od opravkov in števila koncertov.

Kaj je največja razlika med življenjem tu in v Srbiji?

Največja razlika je, da vikend tu pride samo enkrat na teden, v Srbiji pa je vsak dan vikend.

Marko Vavpotič / M24.si

Glasbenik s psičko Laro.

Pa pri ljudeh?

Kaj pa vem. Srbija je nek fenomen. Tam so lokali polni tudi sredi poldneva, tako med delovnimi kot med nedelovnimi dnevi. Ljudje ves čas trošijo in živijo iznad svojih zmožnosti. Tu ljudje dosti delajo. Vse je tudi čistejše. Zrak je boljši, kar prija moji astmi. Tu živim veliko bolj športno kot v Beogradu. Sem v dobri fizični kondiciji. Vzpenjam se na Rožnik. Tu sem osvojil tri velike hribe: Rožnik, Toško Čelo in Sveto Ano. (smeh) Razmišljam tudi o vzponu na Šmarno Goro. V Beogradu pa hodim v telovadnico, tam ni Rožnika (smeh).

Kje vas oboževalci bolj 'gnavijo' za avtograme in fotografiranje?

Tudi pri tem je velika razlika. V Srbiji si me vsi lastijo. V smislu: „Kje si Boro?“ „Kaj delaš?“ „Mojster, dajmo se slikat“. Zelo srčni in neposredni so. Tu pa so ljudje lepo vzgojeni in se pol ure opravičujejo: „Se opravičujem, gospod. A ste vi tisti pevec? Se lahko slikamo? Lahko dobimo avtogram?“ do mene pristopajo na en tak zelo fin način.

V Slovenijo ste se preselili zaradi ljubezni. Kje sta se spoznala? Kdaj ste vedeli, da je to to? Kaj vas je pritegnilo pri njej?

Vse se je začelo pred približno tremi leti v Mariboru. Zelo lepa zgodba. Poročila sva se 25. maja lani na Santoriniju. Kraj je izbrala Dubravka. To je bila njena velika želja. Jaz sem se z njo seveda strinjal. Zares je izbrala prekrasen otok. Slike s poroke so prelepe. Na svadbo sva povabila tudi najbližnje prijatelje, da so bili z nama na ta dan.

Kako so Dubravko sprejeli vaši najbližnji?

Moji najbližji so jo zelo lepo sprejeli. Ljudje, ki so mi blizu in ki me zares spoštujejo in me imajo radi, so srečni, kadar sem jaz srečen.

Zdravko Čolić in Goran Bregović sta šla v glasbo zaradi deklet. Je bil to poglavitni razlog tudi pri vas?

Mogoče delno, ko sem imel 13 let. Takrat je bil rock'n'roll v neverjetni ekspanziji. V mojem rodnem mestu Čačku, ki je bilo takrat malo mesto (imelo je 30.000 prebivalcev, zdaj jih ima mnogo več) je imela vsaka ulica svoj band, saj se je rock'n'roll pobožno poslušal na radiu Luxembourg.

Koliko pesmi ste napisali svojim simpatijam oziroma so bile te inspiracija zanje?

Ženske in ljubezen so vedno inspiracija za pesmi.

Ste romantičen človek?

Trikrat obljubil večno zvestobo Bora je bil več desetletij poročen z Dragano Đorđević, s katero ima sina Borisa, z njima pa je živela tudi Tamara, Draganina hčerka iz prejšnjega zakona. Par se je ločil 5. februarja 2007, 23. marca pa je Tamara naredila samomor. Leta 2009 se je glasbenik poročil s 26 let mlajšo Aleksandro Savić. Zakon je razpadel štiri leta kasneje. Pred tremi leti je glasbenik v Mariboru spoznal Slovenko Dubravko Milatović in maja lani še tretjič dahnil večni da.

Verjetno se izza neke grobe površine skriva precej čustven človek.

Pred leti ste opustili alkohol, nehali ste tudi kaditi. Vas to dvoje še kdaj zamika?

Alkohol ne. S tem nimam težav. S tobakom pa je veliko težje. Veliko let sem kadil, moram priznati, da mi je zelo težko, a nekako mi uspeva.

Kako je videti vaš dan v Ljubljani, kadar ne nastopate?

Zelo zgodaj vstanem – med 6.-7. uro zjutraj. Potem običajno sebi in ženi skuham kavo – no, včasih jo tudi ona. Potem ona vzame računalnik in začne z delom, jaz pa ven odpeljem Laro in ob tem kupim časopise – tudi slovenske, da vidim, kaj je novega, saj zdaj že razumem vse, tudi, če počasi govorite, razumem vse, imam pa malce slabši slovenski besednjak. Zatem popijem drugo kavo, preberem časopise in kaj napišem. Ker sem na dieti, saj nima smisla, da sem debel, nekaj malega pojem. Sem na Dukanovi dieti, ki je zelo surova, a se je držim. Moja žena sicer sijajno kuha. Jeva trikrat na dan. Nato se vidim z družino, s taščo, svakinjo ... Hodim na sprehode z Laro. Čakam, da žena pride iz službe. Nato pa gledava televizijo in uživava. Čez vikend pa hodiva na sprehode in pogledava kakšen film. Včasih grem tudi na kakšen koncert. Bil sem recimo na 'unplugged' verziji koncerta skupine Noctiferie – moram reči, da je to zelo dober band - in na Perpetuum Jazzile. Oni so zares fantastični. Javil sem se celo za prostovoljca in šel na oder malo pet z njimi na vsesplošno zaprepaščenost. Užival sem!

Vas prepoznavnost kdaj moti?

Če se odločiš, da se boš ukvarjal s takšnim poslom, potem moraš sprejeti vse, kar pride zraven. Tudi to veliko priljubljenost. Če sem hotel postati popularen in sem to postal, je to izpolnitev mojih sanj, zato se ne morem zdaj delati nekaj več in ne dajati avtogramov ali se fotografirati z ljudmi. Ne morem se odvojiti s tega sveta, ki me je naredil velikega. To bi bilo zelo grdo. Potrpežljiv moram biti tudi, kadar mi ni do slikanja. Vedno se moram slikati in se ob tem ljubeznivo smejati. Ko sem imel koncert v Črni gori, sem nastopal dve uri, po njem pa sem se z ljudmi fotkal dve uri in pol. Vsi so se hoteli slikati z mano. In kaj sem storil? Stal sem in se slikal. Kaj pa naj bi drugega?

Kam se umaknete pred prepoznavnostjo?

Ne skrivam se pretirano. Trudim se ostati normalen, da lahko grem normalno po ulici, da lahko grem normalno na tržnico ali na stavnico, kjer stavim na šport. V Sloveniji sicer stavim manj kot v Srbiji. Tu je drugačen sistem. To mi je hobi, pri katerem sem precej uspešen. Vedno sem pozitivna ničla (smeh). Nisem suženj tega. Nikoli tudi nisem stavil veliko denarja.

Ste imeli kakšne težave s kakšnim preveč gorečimi oboževalci?

Srbski kantavtor je svojo prvo skupino Hermelini ustanovil leta 1965, nato pa v 70. letih igral v številnih zasedbah, med drugim v skupinah Zajedno, Suncokret in Rani mraz, katere član je bil tudi Đorđe Balašević. Leta 1978 je ustanovil zdaj že legendarni bend Riblja čorba. Njihove uspešnice, kot so Na zapadu ništa novo, Amsterdam, Nemoj da ideš mojom ulicom, Pogledaj dom svoj, anđele, Volim, volim, volim žene, Ostani djubre do kraja in številne druge, so ponarodele, kljub 40-letnemu obstoju pa zanimanje za skupino ostaja izjemno veliko, saj še vedno igrajo tudi po pet dni zapored in imajo tudi po dva koncerta na dan.

Ne. Mislim, da je vse je odvisno od človeka. Težave imajo verjetno slabi ljudje.

Verjetno ste od oboževalcev dobili veliko daril. Se vam je katero še posebno vtisnilo v spomin?

Ljudje mi poklanjajo mnoge stvari, kar mi je zelo všeč. Zelo sem namreč navezan na stvari. Na vrhuncu popularnosti sta do mene prišla dva fanta iz mojega rojstnega mesta in mi prinesla emblem gimnazije, v katero sem hodil, in kamen iz reke Morave, ob kateri sem odraščal. To mi je najdražje darilo. Sem pa dobil tudi bizarna darila. Moj prijatelj Žika Živac, o katerem sem napisal tudi pesem, je ubil kačo, jo odrl, povezal kosti in mi to poklonil, ko smo igrali na Kalamegdanu – on je bil del organizacije tega koncerta. To sem potem nosil kot ogrlico. On je res čudovit! Poklonil mi je tudi vžigalnik z znakom KGB-ja, ker je rusofil. Sicer pa sem v karieri dobil tudi veliko diplom in nagrad, med drugim tudi nagrado za življenjsko delo.

Približuje se 40 let od ustanovitve skupine Riblja čorba. Kako boste obeležili ta jubilej?

Načrtujemo koncert na Marakani. Verjetno bomo imeli novo set listo, saj pripravljamo tudi novi album, poleg tega pa načrtujemo tudi nove prodajne artikle in spremljajoče manifestacije. To bo velika proslava. Na Marakani pričakujemo 70.-80.000 obiskovalcev. Takšnega podviga se upajo lotiti le redkokateri. Mi smo si. Mislimo namreč, da so naši oboževalci najzvestejši oboževalci na svetu. Samo Azra in Riblja čorba imajo takšne oboževalce, ki so kot nogometni navijači – ki si tetovirajo znak Riblje čorbe in so se pripravljeni pobiti za svoj bend. 40-letnico bomo proslavili tudi v Avstraliji in v ZDA. Najbolj od vsega sem ponosen na to, da so ob Riblji čorbi odrasle štiri generacije. Starašnsko ponosen sem na to, ko otroci, ki ob mojih začetkih niso bili niti v petletnem načrtu staršev, znajo na pamet vsa besedila. V Londonu smo recimo igrali v klubu 100. To je kultno mesto na ulici Oxford, v katerem so med drugim nastopili Rolling Stonesi, Paul McCartney, The Clash in vsi ostali, ki kaj pomenijo v rock'n'rollu. To je majhen klub, ki sprejme 350 obiskovalcev. Angleži so bili zelo sumničavi, kako bo izpadel naš nastop. Naš menedžer jim je moral prinesti naš material. To je storil januarja, termin za nastop pa smo dobili novembra. Klub smo razprodali, karte so se na ulici prodajale tudi po 80 funtov. Občinstvo je bilo zelo barvito, iz vseh generacij. Po koncertu je menedžer kluba rekel: “Veste, kaj? Tu so igrali razni ljudje – nekateri imajo dva hita, ki jih ljudje pojejo, nekateri jih imajo pet, pa pojejo teh pet, nikoli pa še nismo videli, da bi peli od začetka do konca. Nam so štiri generacije pele od začetka do konca. Eden vidnejših angleških kritikov je dejal, da je bil to najboljši koncert izven angleškega govornega področja. Zelo smo ponosni, da smo izpolnili svoje sanje in smo doživeli, da znajo naše pesmi peti tudi otroci. Pri zadnji pesmi Lutka sa naslovne strane damo stran inšrtumente in cela dvorana poje komad. Mislim, da tega nima niti ena skupina na svetu.

Omenili ste, da pripravljate novi album. Nam lahko poveste kaj več o njem?

Novi album bo izšel do pomladi. Veliko stvari je že gotovih. Sem pa spremenil koncept – nameraval sem posneti neki mračni album, ker sem se tako počutil, potem sem se pa srečno oženil in se začel zabavati, nakar so pesmi postajale srečnejše, tako da bo to zdaj en srečni album. Bo pa to Bora, kot ga ljudje poznajo. Absolutno. Zakaj bi se spreminjal? Riblja čorba je 'mainstream' skupina. Takšna je bila in takšna bo tudi ostala. Treba je ostati dosleden.

Ste si kdaj mislili, da boste skupaj obstali 40 let?

Ne, jaz sem imel pred čorbo neke skupine, ki so trajale po tri, pet let, za hec pa še neke eksperimentalne skupine. Riblja čorba pa je bila ustanovljena kot zelo resna skupina in tako se je to tudi začelo. S ponosom lahko rečem, da sta od začetka, od ustanovitve skupine, že 40 let z mano basist Miša Aleksić in bobnar Vicko Milatović. 34 let je z nami že kitarist Vidoja Božinović, 15 let pa klaviaturist Nikola Zorić. Dobre ekipe se ne menja. Mi drug za drugega vemo, kako dihamo.

Se kljub vsemu kdaj tudi skregate?

Samo kreativno, človeških prepirov pa enostavno ni, saj smo se navadili tako na vse pomanjkljivosti kot na vse vrline. To je kot zakon. Prvih deset let je simpatično, ko partner med uživanjem hrane cmoka, naslednjih deset let pa bi ga želel ubiti, ko to počne. Deset let zatem je pa vseeno če cmoka ali ne. (smeh)

Imate kakšen poseben ritual pred nastopom?

Pred nastopi imam vedno tremo. Nervozen sem kot pes. Bolje, da takrat ne govorite z mano. Hočem samo mir. Sprehajam se in se nerviram. Ne vem sicer, ali je to trema ali pozitivno vzburjenje.

Pa po koncertu?

Po koncertu nas dobri organizatorji vedno kam peljejo jest, čemur se sicer zdaj, ko sem na dieti, poskušam izogniti, se pa seveda družim s svojimi, saj jih nočem pustiti na cedilu. To ni več seks, droge in rock'n'roll, zdaj je to bolj seks, droge in turbo folk .

Je še kakšen kraj, kjer si želite nastopiti?

mediaspeed.net

Pri nastopih sta mu zelo pomembna dober zvok in dobra komunikacija z ljudmi. Med drugim je igral že v Afriki, zelo rad pa bi nastopil še v Aziji.

Rad bi nastopil v Aziji. Igral sem že v Afriki. A sam. Tam namreč ni veliko naših, da bi se organizatorjem to splačalo. Pel sem v Johannesburgu, Gaboroneju in Harareju. „To je bila super izkušnja. To je bilo res nekaj neverjetnega. Stopnja kriminala je tam velika. A po treh dneh ti začne presedati, da se vsega bojiš in se začneš družiti z ljudmi. Potem pa vidiš, kako preprosti so in kako je vse to posledica aparthaida. Rad imam ta kontinent.

Imate še kakšne neuresničene sanje?

Vedno so še kakšne neuresničene sanje. Vedno je nek motiv, da se ukvarjam s tem, s čimer se ukvarjam. Vedno imam kaj za povedati in dokler imam kaj za povedati, bom to počel.

Pa svoje pesmi komu tudi pokažete?

Svoje pesmi vedno pokažem svoji dragi. Verjemite, tisti ljudje, ki pravijo, da pišejo zase, malo lažejo, saj si vedno po tihem želijo, da bi drugi videli, o čem pišejo. Nekateri so manj sramežljivi, nekateri pa bolj. Jaz želim to, kar napišem, deliti z drugimi.