Novice Svet24

Metka Albreht: Še vedno verjamem v Miklavža

Nekdanja slovenska miss Metka Albreht je danes ponosna mamica hčerke Aline in sina Etijana, še vedno pa verjame, da decembrski dobri možje obstajajo.

Osebni arhiv

Metki decembrski praznični čas veliko pomeni, še vedno pa verjame, da Miklavž, dedek Mraz in Božiček obstajajo. "Verjeli ali ne jaz verjamem v vse tri. In prosim, ne me prepričevati, da niso realni. So prijazni, darežljivi in kup veselja prinesejo v hišo (smeh). Tudi svojima otrokoma vlivam bujno domišljijo in delam kar precejšnjo galamo okrog tega. Še posebej v času božiča. Za nas je resnično velik družinski praznik. Takrat bolj pogosto diši po slastni peki, kljub prenatrpanemu urniku z otrokoma mesimo in oblikujemo medenjake. Krasimo jelko in vsakič znova se čudimo, kako je nabasana z raznolikimi okraski in lučkami. Tako je kičasta, da mi je prav zaradi tega še bolj všeč ... Je pa res, da je nepomembno kakšna so darila. Lahko so darila mala, ročno izdelana, napisana na list papirja ... Moja otroka sta zelo skromna in jima vsa ta procedura in vsa norija v decembrskem času pomeni več, kot samo obdarovanje," nam zaupa.

Prizna, da darila niso razkošna, so pa narejena z ljubeznijo in takšna, da razvajajo brbončice. "Za Miklavža imamo pri nas ponavadi darila, ki bolj razveseljujejo želodec. Zraven Miklavž priloži še kakšno malenkost, kaj priročnega in uporabnega. Pa košarico rdečih češenj. Le te razveselijo vsakič znova mojo prvorojenko. Češnje v mrazu? Ja, ja. Naš Miklavž zmore tudi to (smeh)," iskrivo pove in doda: "Darilca morajo biti skromna, izvirna. Smisel se mi zdi predvsem v tem, da je družina skupaj, da se takrat peče in preživlja čas skupaj. Ob takem tempu, ki ga imamo, ob službah in vseh obveznostih, si želim, da pridem domov, pozabim na skrbi in z otrokoma mesim in ustvarjam. To jima veliko pomeni. Ni lepšega kot, ko te male rokice objamejo in z besedami pobožajo:"Mami, lepo mi je!"

Osebni arhiv

Še pa še vedno spominja otroških časov, ko je njena mama skrbno pripravila darila in poskrbela, da Miklavž iz njihovega doma ne bi odšel lačen. "Zelo podobno sem te praznične dni doživljala v mojem otroštvu. Saj veste, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Stvari, navade, dejanja prineseš od doma, od svojih staršev in jih potem prenašaš naprej, na svojo družino," se spominja. "Imam starejšo sestro in v noči miklavževanja me je zbudila, da greva pogledat kaj nama je dobri mož prinesel. Pa se mi ni ljubilo iti ... Ko sem videla, da se kobaca iz postelje, sem še sama skočila iz nje, da mi ne bi slučajno vzela kaj iz moje košare (smeh). In to je čar praznikov. Izkazovanje naklonjenosti, sestrske ali prijateljske ... In čestitke starševskemu Miklavžku, ki kljub starostni razliki med mano in sestro, ni nikoli delal razlik v darilih. Nikoli nisem imela občutka, da je ona več dobila in obratno."

Osebni arhiv