V Spominčicah, ki jih lahko slišite na Radiu Veseljak, so pred kratkim gostili Mengšana, ki ga le malokdo ne pozna. Še danes je član Mengeške godbe in Alpskega kvinteta, kjer je začel igrati že daljnega leta 1970. Bil je politik in prvi župan občine Mengeš. Vse to je priljubljeni Janez Per, ki se svojega otroštva odlično spominja. Veseljakom je namreč kot iz rokava stresal spomine na najljubšo učiteljico, prijatelja in otroške vragolije.
Katera hrana vam je v otroštvu najbolj dišala?
Jaz sem res vse rad jedel. To se mi še danes pozna. Bil sem, kot se takim reče, »bucko«. Rad sem imel polento, mama pa mi je za rojstni dan vedno spekla tudi jajčka. Tega se dobro spominjam.
Vaš prvi največji prijatelj in ali še imata stike?
Da, s tem prijateljem še vedno ohranjam stike.To je Franc Kompare. Njega se spominjam, ko sem imel štiri leta. Bila sva prijatelja, ker je sosed. In to prijateljstvo je ostalo, čeprav so šle najine poti različno.
Kdo je bil pri vas doma bolj strog? Koga ste se bolj bali?
Niti ne bal, nikogar. Imel sem spoštovanje do očeta, zelo veliko, z mamo pa sem se veliko pogovarjal. Če je bilo treba prositi očeta za denar, sem vedno prosil mamo, da je izprosila denar zame. Kje je bil vaš kraj odraščanja in kaj vam je bilo tam najbolj všeč? To je Mengeš in jaz sem zelo velik lokalpatriot, kot se temu reče. Še danes seveda živim tu in ga imam rad. Ni mi vse všeč, ampak ljudje so mi zelo všeč. Manj pa mogoče promet, ta kraj je s tem zelo obremenjen.
Učitelja katerega predmeta iz osnovne šole se najraje spominjate še danes?
Najraje sem imel tovarišico Čarmanovo in še eno, ki danes še živi, to pa je Mara Lužar. Mogoče sem bil tudi po njeni zaslugi dvakrat nagrajen za najboljšega učenca.
Kaj ste želeli postati kot denimo desetletni fant?
Veselilo me je kovaštvo, vendar oče nad tem ni bil navdušen, čeprav smo imeli doma stoletno tradicijo te obrti. Ampak takrat je bilo obdobje sprememb, konje so opuščali, pojavljali so se traktorji in oče v tem ni videl prihodnosti.
