Ste bili razočarani, ko ste zapustili šov?
Po eni strani sem izgnanstvo doživljala kot poraz nad sabo, po drugi strani pa olajšanje, da se bom končno najedla. Poraz nad sabo sem že tam predelala. Ko me je telo prvič izdalo, sem se tudi zavedela, da bodo dnevi vse hujši in sem tukaj najšibkejši člen.
Že kar hitro ste omedleli in potrebovali zdravstveno pomoč ...
To se je zgodilo, ker sem prišla na Filipine s 50 kilogrami, in ne s 70. Moje telo ni imelo kje pobirati zalog. Komaj sem čakala, da sem se najedla. Ko sem prišla v hotel in se pogledala v ogledalo, sem se ustrašila sama sebe. Nismo se prijavili na takšno stradanje. Deset ljudi je dobilo tri kilograme riža za deset dni. Mislim, da sem imela okoli 46 kilogramov, ko sem izpadla.
Po televiziji smo videli samo trenutek, ko so vas odpeljali na nosilih, kaj pa je bilo po tem?
V bolnišnici so me oskrbeli z infuzijo in sladkorjem. Nekateri so menili, naj grem domov, drugi, naj ostanem. Želela sem si ostati, saj smo ven spravili tri fante, ampak me je bilo strah, da če bo še naprej tako malo hrane, da bo čez nekaj dni enako.
Kaj se vam bo najbolj vtisnilo v spomin?
Bilo je zelo dobro, verjetno najboljša izkušnja do zdaj. Čeprav je bilo težko, ker nismo imeli hrane. Bila sem na preizkušnji sama s sabo, hkrati pa sem bila ena izmed dvajsetih tekmovalcev. Iz celotne dogodivščine sem odnesla same pozitivne stvari, slabih se ne spominjam več. Verjetno si bom najbolj zapomnila to, da sem v teh petnajstih dneh pojedla več zdravil kot v petih letih.
Pa bi še kdaj nastopili v Survivorju?
Vrnila bi se, ampak bi šla tja s 60 kilogrami, in ne 50.
Kaj je bila prva stvar, ki ste jo naredili doma?
Doma me je mama že komaj čakala, maček je pihal, pes me je bil tudi vesel. Ker nisem mogla čakati na avtobus, da prideta otroka, sem šla ponju v šolo. Občutek je bil tako čuden, saj nisem vedela, kaj naj jima rečem, kako bosta reagirala na moj prihod, skratka, res čuden občutek, kot da niso tvoji. Mlajši sin je jedel v jedilnici, ko me je zagledal, in ni vedel, ali bi tekel k meni ali bi hitro pojedel do konca. Prišla sem do njega in imela tako solzne oči, da sem solze komaj zadrževala. Potem smo šli po starejšega, pa pridem do razreda in razredničarka stopi ven ter začne razlagati, kot da sem prišla na govorilno uro sredi hodnika. Skratka, čisto je pokvarila vzdušje. Kar nisem mogla verjeti. Telefon je bil zadnja stvar, na katero bi pomislila, ko sem prišla domov.
