Kot Bojan nas Lotos Vincenc Šparovec razveseljuje v zabavnih prigodah, sicer pa je druženje z Lotosom enako prijetno, pa čeprav smo ga ujeli ravno po zaključku še enega napornega tedna, ko je bil zaposlen od jutra do večera.
Kdaj se je pojavila želja, da bi postali igralec?
Na srednji šoli sem nekajkrat recitiral, ker je profesorica ruščine rekla, da imam dober glas. Meni je to ustrezalo, saj sem zato lahko šprical kakšno uro pouka. Po gimnaziji sem odšel na obvezno služenje vojske v JNA. V vojsko v Nišu mi je takratno dekle Zala Volčič poslala Stanislavskega, da sem bral o njegovem sistemu igranja. Takrat sem bil že vpisan na pravno fakulteto, ker so šli tja tudi moji sošolci. Bral sem njegove Sisteme in ugotovil, da igralci iščejo odgovore o vsem in svetu nastavljajo ogledalo. To se mi je zdelo najboljše orožje za izboljšanje sveta. Šel sem na sprejemne in jih naredil.
Prve igralske izkušnje si je Lotos Vincenc Šparovec nabral tako, da je šprical pouk oziroma je medtem recitiral.
Ali torej verjamete, da lahko umetnost premakne svet?
Lahko. A niso vsi umetniki iskreni. Tudi v umetnosti in kulturi je veliko manipulacije in neiskrenosti.
Ali se vam zdi, da ste zaradi igralstva in kopanja po sebi, ko se pripravljate na vlogo, danes boljši človek?
Vsi se trudimo postati boljši ljudje, vendar morajo drugi oceniti, ali nam je to uspelo. Nekdo ima o sebi zelo dobro mnenje, a najbližji in širša okolica na koncu povedo, ali je res boljši od drugih. Zaradi igralstva gotovo bolj razmišljam o sebi in ljudeh, ne vem pa, kakšen je rezultat tega početja. Svoj poklic opravljam solidno in v tem je moj doprinos k občemu dobremu.
Kako se danes počutite v gledališču?
Do petintridesetega leta so me nekatere stvari bolj prizadele, zdaj pa vse to prenašam bolj mirno. Pri tem ne mislim na kritike, ampak predvsem jamranje, katerega del sem za nekaj časa postal tudi sam. Potem ugotoviš, da nekateri ljudje preprosto jamrajo in jim ne moreš pomagati, saj je to pač del njihovega karakterja. Prej se me je to preveč dotaknilo, zdaj pa sem postavil mejo in se zato bolje počutim.
Lotos Vincenc Šparovec, igralec: "Vsaka situacija v življenju te bogati, zato lahko iz bazena izkušenj vlečeš stvari, ki jih potrebuješ za vlogo."
Gledališče, televizija, film – kje se počutite najbolj domačega?
Film imam zelo rad, v gledališču uživam v vajah, saj me bolj zanima pot kot sam aplavz. Nastajanje nečesa novega je tisto, kar me veseli v gledališču, sam izdelek pa je bolj zanimiv pri filmu. Za televizijo pa še nisem najbolj prepričan, saj je serija moj prvi večji projekt.
Katerega igralca občudujete in vam je bil morda zgled?
Občudujem dobre igralce. V seriji Da dragi! Da draga! igra mojega očeta Radko Polič in nimam druge možnosti, kot da ga občudujem. Enako je z Borisom Cavazzo, Mileno Zupančič, Rifletom, Ivom Banom ... Sem nostalgik in romantik in takih filmov, kot so jih snemali oni, se ne da več posneti. Imamo žive legende …
Ali morda veste – so mladi igralci tako navdušeni nad vami, kot ste vi nad tema starejšima kolegoma?
Tega ne bi vedel in si niti ne želim. Sebe in svoje družine ne želim obremenjevati s prepoznavnostjo, ampak si le želim opraviti svoje delo čim bolje. Ne boste me zasledili na družabnih dogodkih, saj verjamem le v znanje, dobre namene, veščine in v dobro misel. V nastop in vtis pa ne verjamem več!
Kako podobni ste v resnici Bojanu iz serije Da, dragi! Da, draga!?
Prvi komentarji naročnikov oddaje so bili, da sem premalo ciničen in premehak, zato sem se začel bolj posvečati cinizmu. Špela me je po snemanjih prvih oddaj vprašala, ali cinizem treniram doma, čeprav je bilo to nevede. Torej so gotovo kakšne podobnosti, a res se mi zdi nesmiselno zapravljati čas s podrobnim analiziranjem. Če pravilno prebereš prizor (situacijo), jo pravilno odigraš, in če je še dobro napisana, uspeh ne more izostati. Žal ni vedno tako.
Ali vam je žal, da ste sprejeli to vlogo, glede na to, da zadnje mesece praktično niste imeli prostega časa?
Ni mi žal, saj je vsaka stvar za nekaj dobra. A če bi vedel, da je snemalni dan tako naporen … Na dan posnamemo od 16 do 20 prizorov, kar je res veliko in smo vsi na robu svojih zmožnosti. Če bom še kdaj v taki situaciji, bom bolj pozoren na stvari, kot je dolžina snemalnih dni in podobno.
Ali vam pri igranju pomaga, da ste imeli pestro življenje, da ste bili pomorščak, pa tudi vojak, in torej veliko življenjskih situacij poznate iz lastnih izkušenj?
Verjamem, da je res tako. Vsaka situacija v življenju te bogati, zato lahko iz bazena izkušenj vlečeš stvari, ki jih potrebuješ za vlogo. Sicer lahko samo ugibaš, kako bi lahko bilo.
