Karin Sabadin je prve korake v novinarstvu naredila iz čiste radovednosti do življenja. Srednješolsko sramežljivost in vedoželjnost je usmerila v mikrofon in vedno znova ugotovila, da ji je lepo razmišljati o tem, kako zastaviti vprašanje, kako ohraniti sogovornikovo integriteto in kako informacijo na najboljši možen način posredovati javnosti. Odločitev za poklic novinarstva je na koncu vendarle pretehtala, saj je na osnovi prvih izkušenj spoznala, da je neposreden stik z ljudmi, z njihovimi zgodbami in stvaritvami nadvse navdihujoč in izpolnjujoč.
In če skočimo v današnji čas ... Že deset let ste odgovorni za koprski del priljubljene televizijske oddaje Dobro jutro, ki jo tudi sami vodite ...
Koprska ekipa oddaje Dobro jutro se z gledalci prebuja dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih. Preden sem sama prvič sedla v tisti beli fotelj, so jo kolegi soustvarjali vsak dan. Naša naloga pa ostaja nespremenjena: ponuditi vpogled v primorski vsakdan, pri čemer nam pomagajo tudi dopisniki. Z vsebinami pogledamo tudi v življenje Slovencev v Italiji. Voditelj je tisti, ki zjutraj pride med prvimi in je najbolj prebujen, ko se oddaja začne v živo. Njegova dobra volja in pozitivna naravnanost sta nalezljivi, zato je dobro, da je poleg informacij in drugih vsebinskih priprav voditelj opremljen s pravim razpoloženjem. Osebno menim, da smo tu zato, da ljudem s številnimi gosti pričaramo veselje.
Sicer uspešno krmarite tudi med drugimi oddajami, predvsem kulturnimi, drži?
Kdor me pozna, ve, da je kultura vedno z menoj. Upam, da se ne bom nikoli naveličala poudarjati, kako zelo pomembna je. Iskreno in globoko v sebi čutim in vem, da je temelj vsega, vseh nas, zato me je poročanje s kulturnih prireditev in o kulturi nasploh prevzelo že zgodaj. Nekaterim se to zdi povsem nepotrebno, nezanimivo, pa vendar bi si želela, da bi vsakdo vsaj enkrat izkusil užitek ob spajanju z umetnostjo, naj bo to glasba, slikarstvo, kiparstvo ali kaj povsem drugega. Osebno menim, da nas to bogati in dela žive, da je to morda še najbolj svoboden del današnje družbe, kjer se lahko sprašujemo o tem, v katero smer gremo in kaj določeni procesi pomenijo. To je polje, kjer se je dovoljeno za trenutek ustaviti in zamisliti, tisto, kar je v »normalnem« življenju že skorajda nemogoče ali celo nedopustno. Kultura nas oblikuje, ne nazadnje je kultura tudi to, kako nekoga pozdravimo, kako se vedemo za mizo, v gledališču ...
Kot novinarka se spopadate z izzivi na različnih novinarskih področjih. To ni preprosto ...
Izjemno sem hvaležna vsem svojim (do)sedanjim urednikom in odgovornim urednikom, ki mi ponujajo priložnosti za rast pri novinarskem, voditeljskem in redaktorskem delu. Doprinos k informativnim oddajam je izmerljiv in viden v prispevkih z najrazličnejšimi tematikami, delo dežurnega novinarja ob koncih tedna je preizkušnja za ažurnost, sposobnost hitrega odzivanja, predvsem pa je preizkus sposobnosti samostojnega oblikovanja informacij z najrazličnejših področij. Oddaja Dobro jutro je tiste vrste oddaja, ki se je ne moreš naveličati, saj s svojim pestrim naborom vsebin ponuja nešteto možnosti za izražanje.
Karin pravi, da v življenju nikoli ne vemo, kaj nam še pride naproti; najbolje je biti vedno pripravljen na vse in odprt za nove priložnosti.
Kako ste zašli še v voditeljske vode?
Najprej bi rada povedala, da imam do poklica voditelja visoko spoštovanje. To je poklic z veliko začetnico; to pravim ne zato, ker bi bil več vreden od preostalih, ampak ravno nasprotno, ker mu pogosto kot družba ne priznamo zahtevnosti, odgovornosti, teže in spoštovanja, ki mu pritiče. Kot družba tudi danes potrebujemo kakovostne oddaje, ki bi pustile sled v času, tako kot so to naredile nekatere oddaje, ki jih vsi mi hranimo nekje v svoji podzavesti. V spominu jim imamo tudi ali pa predvsem po zaslugi voditeljic in voditeljev. Nastop pred občinstvom je večplastna zgodba, sestavljena iz nenehnega stremljenja k najboljšemu, kar zahteva izjemno veliko priprav, obvladovanje jezika in izreke, veščin nastopanja in sposobnosti vživljanja v sogovornika, vsebino. Predpogoj pa so dobra zamisel, v katero verjame celotna ekipa, in razmere, v katerih jo ustvarjalci lahko posredujejo občinstvu.
Sodelujete tudi v posebnih projektih RTV Slovenija ... Kakšno je sodelovanje z ljubljanskimi kolegi?
Ustvarjalci radijskih in televizijskih programov ter spletnih vsebin smo v skladu z zakoni in internimi akti v prvi vrsti zavezani k doseganju javnega interesa na področju medijev, vsak posameznik pa po svojih najboljših močeh prispeva v bogat nabor najrazličnejših vsebin. Razvejana dopisniška mreža na tujem in v Sloveniji pomembno prispeva h kredibilnosti, verodostojnosti in raznolikosti radijskih in televizijskih programov. Tudi TV Koper je izpeljala že veliko dobrodelnih koncertov Stopimo skupaj, enega pa si bomo gotovo še posebej zapomnili, saj nam takrat ni pomagala niti dobra volja. Bili smo pod Solkanskim mostom na splavu in po približno pol ure je bil neposredni prenos prekinjen, saj je deževalo in preprosto ni bilo mogoče nadaljevati dela. Trud vseh glasbenikov, ki so bili pripravljeni pomagati, in celotne ekipe je splaval po vodi. Spomnim se, kako smo se počutili nemočne, sploh ker je deževje hitro ponehalo. Naše delo je nepredvidljivo, nikoli ne vemo, kako se bo izšlo, dokler ni zaključeno. Veliko dejavnikov lahko vpliva na končni rezultat, v tem primeru nam jo je zagodlo vreme.
Ko zaključite svoje delo na televiziji, kakšna je nato mlada in prijetna Karin?
Poskušam čim bolje izkoristiti prosti čas, ki ga ni v izobilju. Najraje imam nonine kuhane štruklje, polnjene s pršutom in parmezanom, ki sva jih tudi že delali skupaj. Druga nona naredi odlične polnjene paprike, ki jih obožujem. Sestra pripravi domače raviole in lazanjo. Iz tega bi lahko sklepali, da ne kuham, a ne? Uživanje v dobri hrani je zame pomembno, veliko stavim na doma pripravljeni obrok, tako da tudi kuham. Najraje pripravljam ribe.
Zagotovo je v vašem predalu še kakšna neizpolnjena želja ...
Želje nas poganjajo. Vsak ima svoje, zdi se mi pomembno, da jih gojimo in negujemo sami pri sebi, in s tem smo že na dobri poti do uresničitve. Do tja pa nikoli ne vemo, kaj vse se lahko pripeti. Ravnovesje med osredotočenostjo in sposobnostjo sprejemanja, kar nam življenje prinese, je najverjetneje najboljša rešitev za vse nas.
