Ali ste morda gledali Polono v njeni prvi uprizoritvi Ane Karenine?
Takrat sem bil še v srednji šoli in še nisem redno hodil v gledališče. Sicer pa sem šele tik pred zdajci izvedel, da bom igral Vronskega. Prepričan sem, da ni mladega igralca, ki bi odklonil tak projekt. Čeprav moram dodati, da vse vloge, ki jih imam možnost igrati v Drami, predstavljajo velik izziv že zaradi odličnega igralskega ansambla.
Ali je bil za vas izziv, da greste po stopinjah Jurija Zrneca? Da boste torej zasedli njegovo mesto ob Poloni, saj je pred desetimi leti prav on igral Vronskega?
S tem se nisem obremenjeval. Pogovarjal sem se z Jurijem, ki je bil zelo vesel, da on ne igra te vloge, saj se mu ni zdela več primerna zanj. Trenutno se ukvarja z drugim projektom. Seveda sva se pošalila, ko me je videl v uniformi. Zdaj so drugi ljudje, druga ekipa, zato tudi druga duša, režiser pa želi od predstave nekaj povsem drugega kot pred desetimi leti. Nihče se ne obremenjuje s staro predstavo.
Lani je gledališke odre za politični parket zamenjal vaš kolega iz Drame Saša Tabakovič, sicer partner vaše soigralke Polone Juh v omenjeni predstavi. Ali morda zdaj igralci bolj spremljate politično dogajanje, ko imate v parlamentu kolega?
Politiko sicer spremljam, vendar sem jo dal na stranski tir, ker me je samo obremenjevala. Ne razumem nestrpnosti, pomanjkanja empatije naše družbe in še nekaterih drugih stvari. Obveščen sem o dogajanju, vendar verjetno nikoli ne bi šel v politične vode. Verjamem, da se določeni ljudje trudijo, vendar vidim težavo v našem sistemu. Prav je, da se za tako delo odločijo ljudje, ki v to verjamejo, mi pa jih moramo podpreti.
