»Bowiejeva smrt me je vrgla s tira. Jaz, ki praviloma živim ZDAJ in TUKAJ, sem padla v spomine na svojo mladost, ko sem imela ob Davidu Bowieju odprta usta zaradi fascinacije nad njegovo karizmo. Že takrat sem čutila, čeprav o njem nisem vedela praktično nič, kako zelo ranjen je ta človek, kako skriva svojo rano za omamo, seksom, za številnimi preoblekami. Spodaj pa dušica občutljiva, ki je mama ni nikoli ljubila, kot mame ljubimo svoje otroke. Neozdravljiva rana je to! Enaka, kot je bila Renatina ...« razmišlja Manca, ki je na isti dan kot mladostniškega idola izgubila tudi drago prijateljico in nekdanjo sodelavko Renato Ažman.
V šoli predmet smrt
Na čajanki v Kozorciju se bo Manca pogovarjala s predsednico Slovenskega društva hospic Renato J. Roban in njegovim prostovoljcem Matevžem Pavčnikom. Govorili bodo o dveh knjigah za mladostnike, Dragi Vincent Mandy Hager in Nebo je povsod Jandy Nelson. »Knjigi sem uvrstila na čajanko tudi zato, ker bomo z gostoma Renato Roban in Matevžem povabili prisotne na novo obliko detabuiziranja smrti hospiccoffe, ki bo vsak četrti torek v mesecu.« Zanimivo je, da bo gost prvega hospiccoffeja Jan Cvitkovič, ki je izjavil, da bi morali imeti še v osnovni šoli predmet Smrt. »Saj brez zavedanja o umrljivosti ne znamo ceniti življenja,« pravi Manca, ki bo v obeh pogovorih gotovo delila tudi kakšno izmed misli iz dopisovanj v svoji zadnji knjigi Darovi minevanja.
