Anja Baš je tisto simpatično dekle, ki jo je širša javnost pobližje spoznala v prvi sezoni Bitke talentov (v okviru oddaje Spet doma), kjer je na koncu osvojila 5. mesto.
Katera je vaša najljubša pravljica?
Pepelka.
Ste kdaj doživeli kakšen nenavaden dogodek?
Enkrat so me ugrabili vesoljci. Potem smo šli skozi črno luknjo na Jupiter, kjer smo spili kavo. Od takrat dalje znam leteti. (smeh)
Katere lastnosti vas pri ljudeh najbolj motijo?
Neiskrenost, zahrbtnost, opravljanje, širjenje negativizma.
Koliko najboljših prijateljev imate in ali je kateri izmed njih znana osebnost?
Najboljših je malo, z ostalimi se občasno družim, a jih nimam nič manj rada. Prenehala pa sem se družiti z ljudmi, s katerimi sem imela površinske odnose in če sem kdaj pri kom čutila, da z mano ni iskren. Imam odlično intuicijo in glede ljudi se zares redko zmotim. Je pa res, da si ne dam prav, če že ob prvem vtisu slutim, da mi kdo ne bo všeč. Kasneje se skoraj vedno izkaže, da sem čutila prav. Med znanimi osebnostmi imam nekaj zares super prijateljic. Za eno od njih trenutno slikam ogromen portret. Komaj čakam, da jo vidite, res bo nekaj posebnega.
Se radi šalite?
Zelo. Imam družbo, s katero se šalimo o takih stvareh, da bi vsakemu normalnemu že popustili živci, in verjetno bi nas označili za nore. (smeh) Všeč mi je, ko sem sproščena in ko imam okoli sebe ljudi, zraven katerih ne potrebujem popolnoma nobene zavore. Takrat se po navadi razidemo z bolečimi trebušnimi mišicami. Po drugi strani rada vidim, da imamo ljudje drug za drugega občutek, kdaj je čas za hec in kdaj ne. Nisem občudovalka tistih s stalno narejenim nasmeškom na obrazu. Zelo cenim tudi prijatelje, s katerimi smo medsebojno odkriti, tudi ko nimamo najboljšega dneva.
Imate radi rože?
Absolutno jih obožujem, čeprav zaenkrat ne obvladam umetnosti njihovega vzgajanja. Rada imam zelene sobne rastline, imam jih v prostoru, kjer ustvarjam slike in glasbo, ker me pomirjajo in mi dajejo navdih.
Bi kaj spremenili v svojem življenju?
Zlagala bi se, če bi rekla, da ne. Zelo cenim vse, kar mi je bilo dano, svoje talente in predvsem to, da sem zares vztrajna in ne odneham kar tako. Sem se pa na svoji glasbeni in umetniški poti v preteklosti velikokrat spraševala, zakaj nisem bila rojena bogatim staršem, slavnim glasbenikom, zakaj nimam že slavnega priimka, zakaj nisem bila rojena v Ameriki ... Velikokrat mi ni bilo lahko in sem se postavljala v vlogo žrtve. Danes ne razmišljam več tako. Vesela sem, da sem tu, kjer sem, ni me več strah biti iskrena v svoji glasbi, zares delam samo to, kar sama čutim. Ime si gradim počasi in delam na tem, da ga bo izredno težko pozabiti, ko me enkrat več ne bo.
Kaj znate najbolje skuhati?
Skoraj vse. Uživam samo prehrano neživalskega izvora, a pri meni boste kljub temu dobili tudi slastno pico, vegetarijanski golaž, zelenjavno lazanjo, ajdovo kašo z zelenjavo, palačinke, ohrovtovo mineštro, čokoladno tortico in zeleni kašasti smuti. Za vsakega nekaj. Uživam v kuhanju, zame je to neke vrste umetniško izražanje. No, včasih ima potem tudi zelo abstrakten okus. Poskusila sem res že ogromno receptov, velikokrat si kakšnega izmislim in zadnje čase se držim tega, da so preproste stvari najboljše.
Koliko časa porabite zjutraj pred ogledalom?
Včasih se zjutraj gledam v ogledalo in ugotavljam, da sem rada takšna, kakršna sem, tudi jutranje skuštrana in zaspana. Pride dan, ko sem ves dan v pižami ali trenirki, popolnoma sproščena. Pride dan, ko se prelevim v divo, se uredim do popolnosti, smuknem v kratko črno oblekico in grem na koncert. Odvisno je od dneva, nisem obsedena s tem, da moram biti v javnosti vedno popolna, saj verjamem, da smo popolni že tudi takrat, ko nismo. Seveda pa sem na odru vedno urejena. Skratka, urejam se dnevu primerno.
Anja se je prenehala družiti z ljudmi, s katerimi je imela površinske odnose.
Kakšne vrline najbolj cenite pri sočloveku?
Iskrenost, toplino, odprtost, sočutnost, razumevanje, pozitivizem, sposobnost empatije, humor, zaupanje, lojalnost. Predvsem pa poslušanje. Ljudje nasploh premalo poslušamo. Vsi samo čakamo na to, da bomo v pogovoru dobili priložnost izraziti svoje mnenje, zato ne slišimo, kaj nam sogovornik sploh govori. Preziram skakanje v besedo, to se mi zdi znak nespoštovanja. Tega se sama izogibam.
Kako prenašate slabe strani slave?
Težko bi govorila o slavi. V Sloveniji imamo na splošno do te besede odpor. Zase ne bi rekla, da sem slavna, prej bi rekla, da sem oseba, ki na očeh javnosti ustvarja nekaj, kar je drugačno od sivega povprečja. Vem, da nisem povprečna. Od nekdaj štrlim ven, čeprav včasih najraje ne bi. Ljudje bodo vedno imeli veliko za povedati, če si nekdo upa stvari delati po svoje. Jaz pač nisem otrok sistema in vedno sem si poskušala ustvarjati svojega, takega, ki bi deloval zame. Včasih mi uspeva, včasih ne. Sem, kar sem. Vesela sem, če me imate radi. Za tiste zagrenjene, nevoščljive posameznike, ki sami nimajo poguma, da bi bili to, kar so, in svoj gnev zlivajo na drugačne – pa enostavno nimam časa.
Ste bili že kdaj na Triglavu?
Ne, čeprav vsako leto hočem iti, mi do zdaj še ni uspelo. Enkrat mi bo, ker si zelo želim – čeprav imam do te poti neko strahospoštovanje.
Ali obstaja kaj takega, česar nekomu ne bi mogli res nikoli oprostiti?
Doživela sem že marsikaj. Čeprav sem kdaj mislila, da česa ne bom zmožna preboleti oziroma odpustiti, sem kasneje ugotovila, da zamere uničujejo samo mene. Človek, ki mi je zadal bolečino, ne bo zaradi moje zamere nič boljši ali slabši. Bo pač to, kar je sposoben biti. Ogromno dela sem imela z odpuščanjem ljudem, ki so me prizadeli v otroštvu, a sem vsem odpustila. Od takrat naprej samo še rastem in od takrat sem navznoter mirna. Verjamem, da moramo v življenju zrasti sami, če ne bomo, bo v nas zrasel tumor.
Če bi imeli na razpolago celo barvno paleto, s kakšnimi barvami bi opisali sebe in s kakšnimi bi si pobarvali dan, da bi bil po vaši meri?
Ukvarjam se tudi s slikarstvom, zato mi je tole vprašanje pisano na kožo. Rada imam vse barve. Vse so del celote, ki je ne bi bilo, če bi ena od njih manjkala. Tako kot pri mavrici. Popolna je, ker ima v sebi svetle in temne barve. Tako je tudi v življenju. Začela sem ceniti tudi negativne dni, slabe izkušnje, tudi če kdaj zbolim, se vprašam, zakaj se je to zgodilo. Verjamem, da telo vedno samo odseva naš notranji svet. Verjamem tudi, da je tako z dogodki, ljudmi, ki jih srečujemo, življenjem, ki ga živimo. Vse je odvisno od percepcije in tega, kaj dajemo svetu.
