Zala Smolnikar, dijakinja 2. letnika Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, je najstnica, ki je s sončno energijo zaustavila čas v tretji polfinalni oddaji Slovenija ima talent. Po mojstrski interpretaciji balade Te voglio bene assai so se Ani Klašnja orosile oči, Marjetki Vovk se je nastop zdel prava »šok terapija«, Lado Bizovičar pa je bil presenečen nad njeno nenadno preobrazbo iz punčke v gospodično.
Zala je prvič nastopila kot desetletna deklica na morskih talentih. Tam jo je opazil Aleksander Mežek in jo kmalu zatem vzel s sabo na festival Lent v Mariboru: »Večno mu bom hvaležna za to izkušnjo, saj je zagotovo zaznamoval moje prve odrske korake,« priznava simpatično dekle, ki je v zgodnji mladosti velikokrat na dvorišču s kolesom drvela okoli hiše in vpila, naj ji zavrtijo skladbo Nora misel legendarne Elde Viler. »Odkar pomnim, sanjam, da bi stala na odru pod vročimi žarometi,« pravi obetavna umetnica, ki prihaja iz nadarjene glasbene družine.
Vloga mentorice petja pripada njeni mami, in čeprav je včasih težko ločiti profesionalne in družinske vezi, jo opisuje kot izjemno kritično, delavno perfekcionistko odprtega in veselega duha. Starši jo radi opomnijo na čase, ko je v otroštvu prepevala na kuhinjski klopi in od prijateljev zahtevala, da ji po končani pesmici mečejo v naročje plišaste medvedke kot veliki oboževalci.
V prvem razredu osnovne šole je začela igrati flavto, nato pa klavir in tolkala: »Vsak, še tako majhen nastop te malce spremeni – z navdušenjem se spominjam Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kjer sem kot 11-letna deklica s klavirjem nastopila na večeru šansonov La vie en rose,« se spominja in pristavi, da je njena največja vzornica neponovljiva Whitney Houston, ki je z izjemno vokalno tehniko usodno zaznamovala generacije prihajajočih ustvarjalcev.
Na Talentih je želela nastopiti že prvo sezono, a je bila po mnenju staršev premlada za tovrstne podvige: »Želela sta ohraniti moje neokrnjeno otroštvo, in ko se ozrem nazaj, sem jima zelo hvaležna,« priznava mlada dama. »Izkušnjo je težko opisati, po avdiciji pa so moje roke bistveno bolj obremenjene – a ne zaradi vaj na klavirju, ampak zaradi tipkanja po računalniških napravah.«
»Še vedno čakam Italijana na belem konju – samo naj zelo počasi galopira, ker trenutno nimam časa,« šaljivo komentira svoj samski staž. Prepričana je, da rek »nasprotja se privlačijo« velja le za krajše obdobje. Dolgoročno naj bi se laže razumela partnerja, ki sta si vsaj malo podobna: »Saj veste, kako pravijo, poročiš se z zunanjostjo, živiš pa s karakterjem!«
Ne vodijo je posebna življenjska načela, je pa res, da se v svojem hitrem vsakdanu poskuša zavedati posameznih trenutkov. »Ljudje dostikrat pozabljamo na sedanjost, ves čas se oziramo nazaj in obenem nenehno razmišljamo o prihodnosti,« je prepričana Zala, ki v prostem času rada kuha, pleše in se druži s peščico dobrih prijateljev.
