Slavko je skupaj z bratom Vilkom tlakoval pot narodno-zabavni glasbi, skupaj sta napisala več kot tisoč skladb, najbolj znana med njimi Na golici pa je doživela kar 600 predelav in velja za največkrat predvajano instrumentalno skladbo na svetu. Slavko se je rodil 26. novembra kot najmlajši otrok Avsenikovih iz Begunj na Gorenjskem. Po končani osnovni šoli je ostal doma na kmetiji, kjer je ob priložnostih kaj zaigral. V tistem času ga je navdušil tudi skakalni šport, tako da je leta 1946 postal član državne reprezentance, svoj osebni rekord, 74 metrov, pa dosegel v Planici. Leta 1952 se je poročil z Brigito, s katero sta tudi začasno prevzela gostilno Pri Jožovcu. Po očetovi želji so že leta 1936 ustanovili družinskiorkester, v katerem je igraldiatonično harmoniko, zares pa se je začelo leta 1953, ko je s klavirsko harmoniko prvič nastopil na tedanjem Radiu Ljubljana. Kot je razkril v intervjujih, je imel brat Vilko odločilno vlogo za njegov vstop v svet glasbe, saj je takrat igral v Adamičevem orkestru, Franc Koren pa je potreboval nekoga, ki bi ga spremljal ob petju. Vilko mu je priporočil brata Slavka, in od tu je šlo samo še navzgor.
Znameniti Gorenjski kvartet
Z Vilkom je ustanovil Trio Slavka Avsenika, kmalu za tem pa je nastal še znameniti Gorenjski kvartet, ki je po poslušanosti potolkel vse rekorde. Do kvinteta bratov Avsenik ni bilo daleč in tako je nastala nova zvrst popularne glasbe. V kvintetu so sploh prvič na svetu skupaj zaigrali inštrumenti, ki so bili prej v nekem pogledu nezdružljivi: klavirska harmonika, klarinet, trobenta, bariton in kitara. Šlo je za elemente ljudskega tria, obogatene z elementi godbe na pihala, ki je pri poslušalcih naletela na zelo dober odziv. Ansambel je desetletja navduševal domače občinstvo, dolga leta pa igral tudi v tujini, v Nemčiji, Švici, Avstriji in onstran luže so se organizatorji kar tepli, da bi jih pripeljali. Glasbeniki so bili odlični ambasadorji domače glasbe in so ime Slovenije ponesli daleč v svet.
Kako je nastala Na Golici
Slavko je bil samouk tako na harmoniki kot na klavirju, melodije so običajno najprej nastale v njegovi glavi, nato pa jih je njegov brat Vilko, ki je študiral na glasbenem konservatoriju v Ljubljani, prelil na papir. Na podoben način je nastala tudi Na Golici, pred natanko 60 leti. Slavko je takrat delal v tovarni nogavic Tonosa in bil v nočni izmeni, ko se mu je v glavi porodila melodija, ki ga je spominjalana zvok tkalnega stroja. Takoj zjutraj je poklical brata in mu zaupal svojo idejo, Vilko je naredil aranžma in tako je nastala Golica. Zanimivo je, da je njegova najbolj prepoznavna skladba, a Slavko kljub temu nikoli ni uspel stati na Golici. Veliko je bil namreč odsoten in v nekem obdobju je na poti preživel kar 300 dni v letu.
Več kot 10.000 nastopov
Avseniki so nastopili več kot 10.000-krat, domačo gorenjsko glasbo pa ponesli v najprestižnejše in največje koncertne dvorane, vse do berlinske filharmonije. Pohvalijo se lahko tudi z več kot 10.000 posnemovalci in s 150 klubi ljubiteljev Avsenikove glasbe. Slavko je vse do konca ostal povezan z glasbo, čeprav za harmoniko zaradi težav s hrbtenico ni več poprijel. Potem ko je leta 1991 bolj ali manj končal svojo profesionalno pot, se je na odru pojavljal njegov sin Gregor, v letu 2009 pa je željo po nadaljevanju glasbene tradicije začel uresničevati Slavkov vnuk Sašo, s tretjo generacijo naslednikov pristnih Avsenikovih melodij. Kljub temu da ni več nastopal, je Slavko zadnja leta rad sedel za klavir in ustvarjal glasbo za druge, predvsem za svojega vnuka Saša.Čeprav je več kot 60 let živel v Ljubljani, je redno prihajal v Begunje, kjer je rad pešačil, vsak dan deset kilometrov, za zdravje, kot je rad povedal. Poleg tega je bratu pomagal voditi gostilno Pri Jožovcu, ki je v lasti družine Avsenik že vse od leta 1865, in ravno tam so Avsenikovi otroci, Slavko, Vilko, Janez in Majda, prvič poprijeli za instrumente in se predstavili obiskovalcem. Leta 1997 je bila v okviru gostilne zgrajena tudi dvorana, iz katere pogosto odmevajo Avsenikove melodije in opominjajo na bogato glasbeno družinsko zaupščino.
Avsenikova glasba vpisana med slovensko kulturno dediščino
Čeprav je Slavko Avsenik užival svetovno slavo in do zadnjega dne prejemal pisma oboževalcev z vsega sveta, mu je bilo vedno neprijetno, ko ga je nekdo označil za legendo. "Vse, kar se je dogajalo, se je zgodilo slučajno, in še danes to analiziram. Lahko samo rečem: Hvala moji usodi," je pred nekaj leti o svoji glasbeni karieri skromno povedal Avsenik, ki si nikoli ni mislil, da bo postal glasbenik. Na Avsenikovi domačiji v Begunjah danes uspešno ohranjajo in raznovrstno predstavljajo bogato dediščino Slavkove mednarodne kariere in njegovih dosežkov, Slovenski etnografski muzej pa je pred dvema letoma Avsenikovo glasbo vpisal med slovensko nesnovno kulturno dediščino. V Begunjah od leta 2012 deluje tudi edina originalna Avsenikova glasbena šola, kjer vsako leto urijo mlade talente, ki bodo skupaj z družinskimi člani preminulega Slavka poskrbeli, da njegove melodije ne bodo nikoli utihnile.
Poklon s Slavkovega najljubšega radia – radia Veseljak
Najbolj slovenski radio – radio Veseljak, za katerega je Slavko Avsenik priznal, da mu je najljubši, se je svojemu zvestemu poslušalcu in neštetokrat predvajanemu avtorju poklonil s posebnim programom. »Že včeraj smo vrteli Avsenikovo glasbo po željah poslušalcev, vsako uro smo predvajali njegove izjave in oddaje, ki jih je posnel posebej za radio Veseljak. S programom, posvečenemu naši največji glasbeni legendi, bomo nadaljevali čez vikend, v nedeljo pa se bo zavrtela tudi oddaja In memoriam, ki jo je pripravil Mitja Urbančič,« nam je povedala urednica Veseljaka Janja Ulaga.
