Martina, si nedvomno ena najbolj opaznih stand up komičark v Sloveniji. Kako to, da si se odločila podati v svet, ki je v veliki večini rezerviran za moške?
V stand up sem se zavestno podala, ker me je to zanimalo. Ne verjamem, da je karkoli rezervirano za določen spol. Ovire in stereotipi me ne ustavijo, ne pustim se motiti. (smeh)
Pa si se kdaj srečala s predsodki oziroma drugačnimi delovnimi razmerami, kot so tiste, s katerimi se ukvarjajo tvoji moški kolegi?
Predsodek obstaja, celo dokazan je v diplomski nalogi stand up komičarke Tanje Kocman, ki je prikazala, da se avtomatsko predvideva, da je moški bolj smešen od ženske. Zato je izhodišče ženskih stand up komičark že v startu drugačno kot pri moških.
Kaj pa ti misliš, kdo je bolj smešen, moški, ali ženske?
Tisti, ki več dela. (smeh) Odvisno od truda, ki si ga pripravljen vložiti. In pa seveda talenta. Ker če bi to, da imaš moški spolni organ, avtomatsko pomenilo, da si smešen, bi bilo še bolj zanimivo spremljati razprave v parlamentu.
Si ti sama sebi smešna?
Nikoli.
Zakaj?
Ker je to, kar govorim na odru, resnica. Pretiravana, a še vedno resnica. Ko napišem tekste, se mi načeloma ne zdijo tako smešni.
Se ti zdi, da skozi šale lahko ljudem sporočiš določene resnice, ki jih sicer niso pripravljeni slišati?
Če pa od nas v družbi pričakujete, da smo vedno smešni in nasmejani, se to verjetno ne bo zgodilo. Tako kot vsi imamo tudi mi dobre in slabe dneve.
Absolutno. Mislim, da smo ljudje preveč nasičeni z informacijami in zato že otopeli na podatke, ki jih vsak dan dobimo, o slabih stvareh, ki se dogajajo okoli nas. V novicah jih kar preslišimo. Ko pa se smejimo, se odpremo in sprejemamo informacije. Zato verjamem, da lahko združim resnico s humorjem, ljudje uživajo, obenem pa v svet pošljemo pomembna dejstva.
Je res, da komiki v zasebnem življenju niste smešni oziroma da se številni celo spopadajo z depresijo?
Nekateri res. Komiki, ki jih poznam jaz, niso kaj preveč depresivni. Zaradi samomora komika, kot je recimo Robin Williams, je veljalo, da smo vsi taki. A ni tako. Če pa od nas v družbi pričakujete, da smo vedno smešni in nasmejani, se to verjetno ne bo zgodilo. Tako kot vsi imamo tudi mi dobre in slabe dneve.
Večinoma nastopaš v slovenščini, je drugače pripovedovati šale v tujem jeziku?
Absolutno, ker šal ne moreš le prevesti, ampak jih moraš tudi prilagoditi območju, kjer nastopaš. Razmisliti moraš tudi, katere šale so primerne. Če ljudje situacije, iz katere se šališ, ne poznajo, se temu ne bodo smejali.
Čemu se najbolj glasno smejejo Slovenci?
Dobremu humorju. Ne vem, če lahko izpostavim eno določeno stvar, ki jih največkrat spravi v smeh. Vsakič je drugače, in čeprav imaš nastop pripravljen, te reakcije občinstva lahko vedno presenetijo.
V okviru Zavoda za kulturo Maribor organizirate številne nastope slovenskih komikov, vedno več tudi v tujini, predvsem v državah nekdanje Jugoslavije. Kako na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Srbiji sprejemajo slovenski humor?
Odlično. Fino je, ker Slovenci, če se pogovarjamo o stereotipih narodov nekdanje države, nismo znani po dobrem humorju. Zato je toliko bolje, ko se nam nasmejejo, tudi kadar se šalimo iz razlik med narodi. To dokazuje, da smo vsi še vedno blizu in smo si podobni, bolj kot si morda mislimo.
Večina komikov sanja o karieri čez lužo, kakšen so tvoje želje, povezane s tem?
Absolutno bi si želela kdaj nastopiti v kakšnem klubu v ZDA. Zanimivo bi bilo videti, kako bi se ljudje odzvali na moj stand up. Ali bi v deželi, kjer je stand up komikov ogromno, moj nastop preživel. (smeh)
Kako bi ocenila trenutno stanje stand upa v Sloveniji?
Mislim, da se še vedno vzpenja. Ljudje ne gredo več le na stand up, ampak si lahko izberejo, koga želijo gledati, čigav humor jim najbolj odgovarja. Priložnost imajo poslušati to, kar jih zanima, in mislim, da je to izvrstno.