Včasih lahko Elzo srečate na Rožniku, kjer sprehaja svojega virtualnega psa, a zelo težko, ker vedno izbira najmanj uhojene in najmanj obljudene potke. Predvsem pa je avtorica brezštevilnih besedil popevk, ki so se trajno zapisale v zavest Slovencev. Narodni zaklad.
Kdaj ste napisali prvo besedilo?
Na fakulteti je veliko mojih kolegov prepevalo v akademskem zabavnem zboru, ki ga je ustanovil Pavel Mihelčič. Vse so peli v tujih jezikih in so mi rekli: »Ti si vešča besed, naredi slovensko besedilo Laure, ki jo je prepeval Frank Sinatra.« Pa sem rekla, da bom poskusila. Kolegičin stric Janez Martinc, takrat urednik na Radiu Ljubljana, je to besedilo videl in mu je bilo všeč. Povabili so me na radio – takrat je bilo premalo piscev besedil – in Jure Robežnik mi je naročil prevod, natančneje priredbo prve tuje popevke. Napisala sem slovensko besedilo Spanish Lace – Španske čipke za Marjano Deržaj in očitno kar zadela atmosfero in ton melodije. Najbolj jih je presenetilo, ker sem ob vsaki pesmi hotela še notni zapis, saj mi je to zelo pomagalo, da se je besedilo lepo zlilo z melodijo. Hvaležna sem svojim staršem, da so poskrbeli za mojo široko izobrazbo, seveda tudi glasbeno.
In potem se je zgodila Poletna noč …
Ne, po krajšem predahu zaradi materinstva se mi je zgodil Mojmir Sepe. Šalim se. Mojmir je za Slovensko popevko 1964 potreboval dve besedili, in ker ju ni mogel spesniti prvotno predvideni avtor, mu je Jure svetoval mene. Skratka, prinesel mi je note, ki sem jih preigravala na svakinjinem pianinu, »moj« črni klavir je namreč ostal pri moji zlati noni. Glasba mi je vedno bila najboljši navdih – če je bila dobra. Mojzes je hodil gledat, kako mi gre ubesedenje od rok. Seveda ga je malo skrbelo, saj se je zavedal, da je ustvaril nekaj izjemno lepega. Pa še mudilo se je. Zdi se mi, da je bila časovna stiska moj adrenalin. Če so me še tako mučile kar pogoste migrene, sem kljub temu ostala pokonci tudi vso noč, a zjutraj je bilo besedilo skoraj čudežno končano.
Z današnjega stališča je skoraj neverjetno, da je besedilo Poletne noči napisala 22-letnica, ker se zdi, da zadaj stoji veliko bogatejša življenjska izkušnja.
Takrat sploh nisem razumela, kaj sem napisala. To je res neverjetno! O tem sem veliko razmišljala. Morda pa »pravi« umetniki črpajo iz genskega zapisa svojih prednikov, v mojem primeru babic. Potopiš se vase, kot v morje. In najdeš.
Na festivalih Slovenska popevka so izvedli 69 vaših besedil, a samo eno je dobilo tudi nagrado za najboljše besedilo.
69? Provocirate? Ali veste, kaj pomeni številka 69 v erotiki, da ne rečem pornografiji? Spet se malo šalim. Te nagrade so bile vedno rezervirane za »prave« pesnike. Samo leta 1966 sem dobila nagrado za Ples oblakov. A tu sem si jih privoščila, ker sem uvidela, kako to gre, in sem enkrat samkrat napisala besedilo za nagrado. Veliko lepih besed, metafor. Ampak tudi glasba izpod peresa velikega mojstra Jureta Robežnika je kar klicala po tem. Nisem je pokvarila, zlorabila. Vedno mi je bilo pomembneje, da gre tekst skupaj z glasbo, ne pa uradne nagrade. Pisanje besedil je, najbrž ne samo zame, neke vrste uporabna umetnost, tako kot sta Picasso ali naš Miha Maleš npr. poslikavala krožnike. Vrhunsko!
Sodelovala sem skoraj z vsemi pevci in pevkami v t. i. zlati dobi Slovenske popevke in vsak je imel svoje kvalitete.
Skoraj bi pozabila. Dobila sem »tolažilno« nagrado za najvedrejšo slovensko popevko – Ljubljanski zvon. In prestižno evropsko nagrado zlata nota za besedilo pesmi Ko ljubezen umre.
Ali ste kdaj spreminjali besedilo glede na pevca?
Ah, to sem uvedla kot zastonjsko storitev. Poklicala sem pevca in ga vprašala, ali mu/ji besedilo ustreza. In če je bilo treba, sem tudi popravila, da je bilo laže peti. Ampak popravila sem jaz. Kot avtorica. Včasih še raje napisala novo.
Gotovo so vas že vprašali, katera je bila najboljša interpretka vaših besedil, katera je vaša najljubša pevka?
Sodelovala sem skoraj z vsemi pevci in pevkami v t. i. zlati dobi Slovenske popevke in vsak je imel svoje kvalitete. Ampak moram reči, da je v celoti kot interpretka najbolj znala proučiti glasbo in besedilo pokojna Majda Sepe. Imela je igralski talent, kar je znala pri interpretaciji popevk in šansonov izvrstno uporabiti. Imela je tudi izvrstno dikcijo in vedno se je znala pesmi primerno obleči. Bila je res profesionalka 1A.
Sodelovali ste tudi z vsemi najpomembnejšimi skladatelji t. i. zlate dobe.
Ja, res. Večinoma se me imeli radi, ker sem bila zanesljiva. Z nekaterimi sem se ujela bolj, z drugimi manj, ker so imeli drugačno strukturo glasbe. Moj ritem, to, kako jaz zlagam besede, je bil včasih nekako navzkriž z glasbo. Poseben odnos sva imela z Jožetom Privškom. Do konca sva se vikala, čeprav se je vsem naokrog čudno zdelo. Pri njem je bilo absolutno nujno, da najprej napiše glasbo in šele nato jaz tekst. Tako je napisal tudi glasbo za pesem na moj roman Ljubezen v f-molu. Na kratko sem mu v avli RTV povedala zgodbo svojega 500 strani dolgega romana, on pa je napisal glasbo. Opravičil se mi je, ker naslova (Ljubezen v f-molu) ni in ni mogel predvideti, uglasbiti, da bi se pojavil na začetku, na koncu ali kjerkoli v skladbi, je pa v f-molu. Nato sem se usedla ob njegovih začaranih notah in svinčnik je kar sam drsel po papirju.
Pred kratkim sem ponovno prebral ta vaš roman in se nisem mogel izogniti primerjavam z razvpitimi 50 odtenki sive. Kompozicijsko in slogovno je vaš roman visoko nad to uspešnico.
Mislim, da si lahko dovolim, da ne dovolim primerjanja mojih »petdeset odtenkov škrlatne (ali morda vijolične)« z literarno plažo.
Letos vas bo RTV Slovenija, hiša, kjer ste preživeli velik del svojega profesionalnega življenja, počastila s koncertom na poletno noč v Križankah. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Morda so »krivi« moji občudovalci, ni jih malo, ki so vztrajno vse bolj glasno izražali željo, da se to končno enkrat zgodi. Morda dejstvo, da je načrtovalcem te tradicionalne prireditve preprosto zmanjkalo imen.
Bo koncert konceptualno podobno zastavljen kot vaša CD-plošča Na pragu let?
Moj edini doslej izdani CD pred trinajstimi leti je nekako »jagodni izbor«. Najboljše od najboljšega. Na njem je 22 skladb. Na koncertu jih bo 20. Podobno, kot sem zasnovala CD Na pragu let z mislijo na prelet življenja ženske, sem za to priložnost izbrala pesmi na tematiko poletne noči, svoje najlepše ljubezenske pesmi. Nekatere z omenjenega CD-ja bodo na sporedu tudi na tem gala koncertu, vendar večina v novi izvedbi, v novi priredbi. Še nekaj sem jih dodala. Ni bilo lahko izbrati izmed toliko pesmimi, ki sem jih napisala, samo 20.
Vaš »kolega po stroki« Dušan Velkaverh je nekoč napisal pesem z naslovom Rože za Elzo. Kakšen šopek bi si želeli dobiti ob svojem jubilejnem koncertu?
Naj vas popravim, ne gre za noben jubilej, sploh pa ne maram okroglih obletnic, raje imam oglate. In ta je oglata. Šopek? Rada imam vse rože, najraje tiste divje, in, kot sem že večkrat omenila, me vedno znova fascinirajo trave, njihovi nevsiljivi, mnogim neopazni cvetovi, ki pa jih je narava izoblikovala v miniaturno mojstrovino, kot najboljši zlatar čara nakit s filigransko natančnostjo.
