Sam z njo živi zadnjih deset let. Ni videti kot neuravnovešenec, prej kot inteligenten in občutljiv moški, me prešine, ko mi razloži, da je pravkar končal zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Polje, potem ko je po letu in pol spet doživel epizodo manije. »Bipolarna motnja je bila darilo vesolja. Zaradi nje sem spoznal, da sem pisatelj. Želim pisati za množico, ne za intelektualce. Pomembno je sporočilo mojega pisanja, zato me ne moti, če ljudje moje knjige opisujejo kot čtivo za na plažo,« mi zaupa, tik preden mi v kavarniškem okolju deklamira eno svojih pesmi. Iskren je, zadovoljna ugotovim in se prepustim pogovoru, ki odstira tančice s tistih tem, ki se jih ljudje včasih bojijo.
Jaka, svojo bolezen, bipolarno motnjo, ste delil s celotno Slovenijo. Zakaj?
Za to sem se odločil kmalu po tem, ko sem izvedel diagnozo. Leta 2010 je bilo uradno potrjeno, da imam bipolarno motnjo tipa 1, kar pomeni, da imam močne manije in močne depresije oziroma potencial zanje. O tem sem se odločil spregovoriti zato, da se začne o tem govoriti javno in se bolezen destigmatizira. Želel sem, da ljudje vidijo, da to ni nič takega in smo tudi mi normalni ljudje, le da imamo epizode pač višje od večine. Vesel sem, da se je v zadnjem času izpostavilo še nekaj drugih znanih Slovencev in priznalo, da se spopadajo z različnimi duševnimi boleznimi.
Kakšen je bil vaš prvi odziv na diagnozo?
Leta 2009 sem napisal kolumno za medij, za katerega sem takrat pisal, z naslovom: Sem Jaka Tomc in sem bipolarec. Da imam bipolarno motnjo, sem vedel že leto pred tem, ko so mi jo uradno diagnosticirali. Diagnozo sem si postavil sam. Z njo sem se sprijaznil in z njo živim. V nekem trenutku sem se z njo pogovoril in ji rekel: »Glede na to, da bova sobivala, bova med sabo sodelovala. Ti nisi več moj problem in mi ne boš več povzročala težav. Pomagala mi boš pri mojem ustvarjanju.«
Vse to in še več vas že čaka v najnovejših Obrazih!
