Igralka se veseli novih snemanj Štorije. Honorar ji bo pomagal malce laže zadihati. Igralci so namreč javni uslužbenci, sama pa se je zaposlila ravno v obdobju, ko so ukinili vsa napredovanja in višanja plač. Tako mora pošteno pljuniti v roke, da za silo živi. Življenje si je ustvarila v Ljubljani, vendar se veliko vrača domov na Primorsko. »Včasih se mi zdi, da sem kot avtoprevoznik. Veliko časa ob čudnih urah preživim na cesti. Zdržim, ker vem, da bo projekta enkrat konec in se bodo stvari umirile.« Kadar nima obeznosti, je rada doma. »Kar malo živčna postanem, ko vidim, koliko je treba pospraviti po stanovanju. Z veseljem se zapodim v to, z enakim pa sem tudi rada v naravi ali berem knjige. Rada imam enostavno življenje,« je sklenila igralka, ki je od nedavnega tudi zaljubljena. Partnerja pa je našla izven gledaliških krogov.
Ne maram, ko ljudje govorijo, da se mi bodo s kakšno vlogo odprla vrata za kakšne druge stvari in da sem postala prepoznavna. Zdi se mi, da sem že marsikaj naredila, kar je bilo zelo dobro, pa ljudje tega ne vedo, imajo pa večjo umetniško vrednost. In tudi s tem, da se ti z določeno vlogo v nanizanki ali filmu odprejo vrata, se ne strinjam. Ne verjamem, da bom v gledališču dobila boljšo vlogo ali da me bo poklical ne vem kdo. Vloge se ne delijo po tem, koliko si prepoznaven v javnosti. Fino mi je, da se snemajo takšne serije, saj je v Sloveniji večina igralcev svobodnjakov, ki krvavo služijo svoj denar. Občudujem jih, saj je to v današnjih časih zelo težko. Tako ti ljudje, pa tudi cel kup drugih sodelavcev pri projektu, ki so honorarci, dobijo delo in priložnost za preživetje,« je kritična Medea, ki je z vlogo Maje postala bolj prepoznavna. To seveda sprejme, a ključno v njenem življenju je gledališče. Pravi, da so gledalci tisti, zaradi katerih so igralci.
»Odločitvi za študij igre je botroval oče, ki svojo nadarjenost za vizualno umetnost, zaradi danih okoliščin ni mogel razviti kot poklic in se s tem preživljati. Spodbudilo jo je,da je sledila svojim sanjam.« V osnovni šoli ni nikoli kaj prida nastopala. Ko so v osmem razredu prišla dekleta iz gimnazije, ki so obiskovala amaterski mladinski oder, ki ga je vodil Emil Aberšek, spodbujati mlajša dekleta, da bi se jim pridružila, je to storila. Dobro so se ujele, med pripravo predstav so se imenitno se zabavale.
»V četrtem letniku sem se odločila, da grem delat sprejemne izpite na AGRFT. Bila sem sprejeta, nato so se začeli naporni časi. Dolga leta sem ob študiju cele noči delala kot natakarica. Bilo je zelo naporno, na predavanja in vaje sem prihajala utrujena,« se spominja. Vse se je spremenilo z glavno vlogo v filmu Plan B. Končno je zaslužila toliko, da je lahko opustila kelnarjenje. Začela je tudi več delati v gledališču. Nekaj let po diplomi je bila svobodnjakinja, nato je šla delat v Lutkovno gledališče Jože Pengov, od leta 2006 pa je zaposlena v SNG Nova Gorica.
»Sicer sem zadržana oseba, na odru se sprostim. Da mi varno zavetje, da v vlogo dam, kar mislim, da moram dati. Pri snemanju Štorije sva se z Vojkom Anzeljcem veliko pogovarjala o Maji. Igralec vedno da v vlogo sebe, na koncu pa ovelja srednja pot med informacijami, ki jih moraš podati in načinom, na katerega to storiš. Slednji je vedno tvoj,« pravi. V Maji je tudi veliko nje: je zelo subtilen in čustven človek. Skriva se za raznimi zidovi. Doživlja jo kot odrinjeno in ranjeno žensko.
