Slovenska evrovizijska zgodba je za dvojec Maraaya intenzivno trajal slabega pol leta, vanj pa sta vložila vse moči. Ko sta potegnila črto sta ugotovila, da so pomembne predvsem nove izkušnje, teh pa na Dunaju ni bilo malo. Duo je namreč poskrbel za veliko promocije, kakršno zadnjih nekaj let nismo ravno navajeni. Na Dunaj je slovenska delegacija namreč odnesla veliko materiala, člana sta se udejstvovala tudi na stojnicah, kjer so ju številni obiskovalci evropskih držav prepoznali na vsakem koraku. Kot je dejal Raay, so želeli tri minute na odru oplemenititi z več dejavniki, nad mnogimi darili pa so bili presenečeni tudi drugi izvajalci. »Če bi šel še enkrat v to, bi se odločil za popolnoma enak način,« je dodal. Raay je še pojasnil, da je Slovenija osma najuspešnejša država na evropskih glasbenih lestvicah. Med najboljših 50 so se po njegovih podatkih uvrstili v Nemčiji, zjutraj so bili celo osmi na Švedskem, dobro pa kotirajo tudi na Nizozemskem, Finskem, v Grčiji in na Poljskem. Marjetka je ob tem dodala, da so bili presenečeni in ponosni, da so dobivali točke iz držav, ki prej verjetno sploh niso vedele, da obstajamo. Če bi glasovala tudi Hrvaška, ki Sloveniji po navadi dodeli veliko točk, bi bila uvrstitev po njunem mnenju še višja. Raay je sicer pojasnil, da je bila Slovenija v polfinalu peta, 12 točk pa je med drugim prejela od Azerbajdžana. Švedski predstavnik Mans Zelmerlöw je po njunem mnenju prepričal predvsem z izvirnim nastopom, dobro pa je bila narejena tudi pesem.
Z dobrimi novicami je na novinarski konferenci postregel tudi urednik razvedrilnega programa Televizije Slovenija Mario Galunič, ki je pojasnil, da si je nastop Maraaye ogledalo 600.000 Slovenk in Slovencev oziroma 30 odstotkov državljanov, česar že dolgo niso zabeležili. In prav ima, takšna gledanost je bila v času zlate dobe Slovenije na Evroviziji.
In teh lepih časov se spominja tudi Regina, ki je na družbenem omrežju zapisala: »Dneva najlepših sanj na Evrosongu nismo dočakali. Naš nastop korekten. Konkurenca pa žal prehuda, predvsem s scenskimi dodatki in šovom. Da gre pri podeljevanju točk tudi za politiko, postane jasno, ko ne pokažeš presežka. Švedi upravičeno zmagali, komad vrhunsko scensko in produkcijsko dodelan in imeli smo ga že v ušesih (Guetta – Lovers on the sun). Kakorkoli že, dokler država ne bo dojela, da je Evrosong za nas pomembna promocija in bo prepuščala ter nalagala vse samo izvajalcu, tako dolgo višjo uvrstitev lahko samo sanjamo. 'Šparamo' na napačnih koncih in letos smo lahko resnično srečni, da smo se uvrstili vsaj na 14. mesto.«
Tudi nekdanja evrovizijska predstavnica Tanja Ribič je bila podobnega mnenja: »Bravo, Marjetka, bravo Raay! Vem, kako je, ko so vse oči uprte vate, kot da streljaš enajstmetrovko na svetovnem prvenstvu. Eni čakajo čudež, drugi 'kiks'. Nepretenciozna in skrajno simpatična sta! V živo podoživljam občutek, ko sem bila tudi sama po stavnicah med top štiri, in ko se je vse končalo z desetim mestom, sem se počutila skoraj izigrano, pozabljeno ob ognjemetu zmagovalcev. Tudi Slovenija je imela mnogo višja pričakovanja takrat. Na letalu na poti domov me je pričakal članek z naslovom: Več sreče prihodnjič, Tanja Ribič. Čez čas sem dojela, da je to vendarle bila svojevrstna zmaga. Zlasti če si bil skoraj za vse sam. Brez kakršnegakoli cirkusa. Uživajta v sadovih, ki bodo še kako deževali. Respect!« In ne nazadnje se je čestitkam pridružila Alenka Gotar, ki je Sloveniji leta 2007 prvič pripela tako zaželen finale: »Čestitke za 14. mesto Maraayi. Za eno mesto sta me prehitela. Odlično sta nas zastopala, Slovenci smo lahko ponosni.« In prav ima, čeprav ta ponos v sebi prevečkrat skrivamo. Na snidenje, Stockholm 2016.
