Pred koliko leti vas je zapeljala Šmarna gora?
Pred 25. Ko sem prišla v Ljubljano, so mi rekli, da je s Šmarno goro tako kot s Triglavom: če ne greš na Triglav, nisi pravi Slovenec, če ne greš na Šmarno, pa nisi Ljubljančan. No, prav zato sem se prvi dve leti življenja v Ljubljani temu klišeju kljubovalno upirala, češ da pristna Ljubljančanka ne bom nikoli, potem pa sem podlegla. Priznam, sploh ni bila ljubezen na prvi pogled.
Kako najdete čas, da greste gor?
Edini čas, ki si ga brez slabe vesti vzamem samo zase, je zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom. Ko pridem domov, moja dva zbudi vonj svežega, še toplega kruha, ki ga na poti domov kupim v pekarni. Časi, ko sem šla vsak dan, so minili. Zdaj grem od štirikrat do šestkrat na teden. (smeh)
Se lahko še kaj v vašem življenju primerja s to »zasvojenostjo«?
Saj ne vem, ali je prav ali narobe, ampak ničesar drugega ni.
Se vam zdi, da se zaradi dobre fizične kondicije lažje spopadate z izzivi, ki vam jih prinese življenje?
Ja, globlje gre. Telesna vadba in z njo povezana kondicija zunaj štirih zidov pomenita povezanost z naravo na vse neznane in nemerljive načine. Da začutiš zemljo in naravne cikluse, moraš stopiti ven, ker edino tam veš, da si del njih, del pomladi, zime, sonca, dežja, vonjav, glasov, korenin in blata. Dobrobiti telesne aktivnost nimajo meja, ko pa ti potem še Metka Albreht reče, da imaš vrhunske noge in je za to zagotovo zaslužna Šmarna, je to še en blagor, ki se je mimogrede zgodil za zraven. Fajn, ne?
Vse to in še več vas čaka v najnovejših Obrazih!
