Zdenka Steiner ne bi mogla biti dlje od tega. Je duhovita, včasih ostra in v vsaki besedi iskrena, verjetno tudi zaradi dolgoletnega ukvarjanja z jogo pa je videti vsaj desetletje mlajša, kot je v resnici. V življenju, ki sta ga zaznamovali, kot sama pravi, tako neizmerna radost kot nepopisna bolečina, se je dokopala do spoznanj, ki ji pomagajo živeti: da je na svetu mnogo več, ko se kaže očem, da moramo srečo poiskati v sebi ter da močna in iskrena ljubezen ne pozna meje med tem in onim svetom.
Kako sta se spoznala z Rokovim in Senkinim očetom Krešem?
Z družino smo živeli v Mariboru, potem pa smo se preselili v Ljubljano. S sestro sva prišli v šolo, v zadnjo gimnazijo. Tri klopi za mano je sedel Krešo. Takoj sem mu bila všeč. Prišel je do mene in mi razmršil lase, ki so bili približno tako kratki, kot so zdaj. Jaz pa, prava Štajerka, sem se obrnila, ga treščila in mu zabrusila: »Kdo ti je pa dovolil, da šariš po mojih laseh?« Potem se je toliko časa trudil okoli mene, dokler mu ni uspelo.
Kakšen je bil?
Bil je človek, ki ni zaupal samemu sebi, čeprav se je napihoval povsod, kjer je bilo mogoče. Ko sva se poročila, smo živeli v zelo težkih razmerah in le počasi je šlo na bolje. Kmalu sva dobila Senko, bila je krasno bitje in izredno živahna deklica. Kakor hitro naju ni bilo doma, jo je ucvrla ven in se šla potepat. Domov je ni bilo po pet, šest ur. Lepo sem ji govorila, pa ni nič pomagalo. Nekega dne sem jo tako čakala, in ko se je vrnila domov, sem jo natepla. Jokala je in rekla: »Mamica, če mi rodiš fantka ali punčko, ne bom šla nikoli več nikamor.« Pogovorila sem se s Krešem in strinjala sva se, da bova imela še enega otroka. Vso nosečnost sem Senki govorila, da bo gotovo punčka, predvsem zaradi Kreša, ki je bil že prvič zelo razočaran, ker ni dobil sina. Potem se je rodil Rok. (5. februarja 1966, op. p.)
Zakaj sta se z možem razšla?
Ko smo Roka prinesli iz porodnišnice, sem ga doma podojila. Krešo je prišel v sobo in rekel: »Mene nikoli nisi gledala s tako ljubeznijo,« in odvihral na službeno pot v Beograd. Vidite, ljubosumen je bil na svojega otroka. Ko smo bili nekoč skupaj na morju v Dalmaciji, je Krešo doživel hudo nesrečo. Padel je s svojega gliserja in ta ga je povozil. Obe nogi je dobil pod propeler in malo je manjkalo, da bi umrl. Najprej so mu hoteli odrezati obe nogi; sam ni mogel niti urinirati. Nekega dne sem prišla na obisk v bolnišnico. Rekel mi je, naj grem proč, ker smrdi in noče, da ga gledam takega. Ko se je rešil, je odšel. Rekel je: »Živeti moram z nekom, ki me pozna takšnega.« Že prej je imel občutek manjvrednosti. Zdelo se mu je, da sem lepša kot on, in mislil je, da me s takšnimi nogami ni vreden. Pozneje je smučal in počel vse, takrat pa je rekel, nikdar več. Toda do konca življenja me je imel rad, še nekaj dni pred smrtjo me je klical in jokal, naj pridem.
Vse to in še več vas čaka v najnovejših Obrazih!
