Pred dnevi ste dopolnili 33 let, kar so Kristusova leta. Ste ob tem doživeli kakšno posebno razodetje?
Pa sem res doživel eno malo razsvetljenje. Od zdaj se res ne bom nikomur več prilagajal v svojo škodo. Komaj čakam, da začnem to tudi izvajati.
Zakaj ste se sploh odločili sodelovati na festivalu zbadljivk in žaljivk?
Ker mi je všeč narava tega dogodka, pa tudi zato, ker rad žalim ljudi pred drugimi, medtem ko tretji to gledajo in tega ne jemljejo resno, ampak se zabavajo in uživajo.
Mogoče pa je pravo vprašanje drugačno: zakaj Slovenci potrebujejo »praženje« Vida Valiča? So sploh pripravljeni nanj?
Slovenija tega sploh ne potrebuje, prepričan pa sem, da je kar nekaj ljudi, ki bodo z veseljem prišli poslušat in gledat žaljivke in opazke, ki bodo letele na moj račun. In zaradi njih je dogodek vredno izpeljati. Ali so res pripravljeni nanj, pa bomo videli takrat.
Od prvih praženj Deana Martina v Las Vegasu v sedemdesetih letih, ki so bila v slogu Nedeljskih 60, do trenutnih na televizijskem programu Comedy Central se je vse skupaj precej zaostrilo. Kako daleč boste šli vi?
Za druge ne vem, sam pa bi rad hodil po tako tankem ledu, da bi me še Jezus pogledal in rekel: »Tehnično gledano je to že voda! Moram se spomniti kakšnega novega trika!«
Kakšnih vprašanj se bojite?
Ničesar se ne bojim. »Roasta« se moraš lotiti, kot se lotiš nogometne tekme na pikniku s sodelavci. Pravila so tam zato, da ugotoviš, kdo je največji »prasec«. Eden od njih ti bo zameril do konca življenja in proti koncu tekme si bo nekdo strgal križne vezi.
Ljudje sprašujejo, ali vas je strah, toda ker ima na praženju zadnjo besedo slavljenec, bi se najbrž morali tisti, ki vas bodo pražili, bolj bati vas?
Ja, lahko bi se tako reklo. Zdaj ko razmišljam, ugotavljam, da imam res privilegij. Ne glede na to, kaj rečejo vsi pred mano, imam zadnjo besedo in jih lahko vse zafrkavam, ne da bi se oni imeli možnost braniti. Luštno!
Boste imeli po praženju med komiki več ali manj prijateljev?
Enako število, se pravi, zelo malo! (smeh)
