Alfi Nipič je bil odlikovan za zasluge pri utrjevanju slovenske glasbene tradicije med slovenskimi rojaki v zamejstvu in zdomstvu.
Kot je ob prevzemu odlikovanja dejal glasbenik, je takšno priznanje, ki ga dobiš po tolikem času v svoji domovini, nekaj najlepšega, kar si lahko želiš. Izrekel je zahvalo Slovencem v domovini in zunaj nje ter tistim medijem, ki, kot je dejal, v dnevnem času malo več prostora namenijo slovenski glasbi in je ne vrtijo le v nočnih urah. Poudaril je, da imamo v Sloveniji veliko dobre glasbe, za katero je prav, da je ne skrivamo v nočnih urah. Alfi Nipič je glasbeno pot začel kot pevec zabavne glasbe.
Kot je zapisano v utemeljitvi, je s svojim žametnim baritonom in glasbenim erosom prvič osvojil občinstvo kot profesionalec leta 1962. Vse odtlej je petje njegovo življenje. Leta 1974 se je pridružil Ansamblu bratov Avsenik. Nekaj časa je ostajal zvest tako rock in zabavni glasbi kakor tudi narečni popevki in narodnozabavni glasbi.
Ko pa je z Avseniki nastopil v dvorani Deutsches Museum ter v Hamburgu in berlinski filharmoniji, so se mu odprla nova obzorja. Avseniki so bili glasbeni fenomen srednje Evrope. Na turnejah so imeli več kot 20 koncertov na mesec. Nipič je kot pevec z ansamblom posnel 250 skladb v slovenščini, prav toliko v nemškem jeziku, prejel je 15 zlatih in eno platinasto ploščo.
Uveljavil se je tudi kot pisec besedil. Samo za Avsenike jih je napisal 32. Odmevne koncerte z Avseniki je imel tudi v ZDA in Avstraliji ter pozneje sam. Nipič se lahko pohvali s številnimi uspešnicami. Mnoge med njimi so slovenske zimzelene melodije, nekatere so že ponarodele.
Ena takih je Planica, pesem Ansambla bratov Avsenik iz leta 1979. Po Avsenikih je izdal še sedem plošč. Naredil je tudi kompilacijo s kraljema kanadske oziroma ameriške polke Valterjem Ostankom in Frenkom Jankovichem. Bil je skupni zmagovalec lojtrce domačih, pa zlati glas Slovenije, prejel je zlati rog, zlato noto in viktorja za življenjsko delo.
