S to pesmijo se Tanja dotakne vseh tistih ljudi, ki jih je življenje odpeljalo daleč stran iz domačega okolja, v nov svet, pa tudi tistih, katerih sorodniki in prijatelji živijo daleč stran. Navdih za izjemno čustveno besedilo je Tanja črpala iz svojih izkušenj. Tudi njena sestrična se je namreč pred leti preselila daleč stran, v daljno Avstralijo, in tam začela novo življenje. V Tanji se je prebudilo čustvo, ki ga do takrat na takšen način ni poznala. Pogrešanje. Čeprav moderna tehnologija omogoča stalen stik tudi z nekom, ki živi daleč stran, je najlepše na svetu objeti človeka, se z njim srečati, ga imeti ob sebi.
Zdaj Tanja še toliko bolj razume izseljence, za katere včasih tudi prepeva in ji pripovedujejo o tem, da jim obisk Slovenije, njihovega doma, pomeni največ na svetu. Kot pravi tudi Tanja v pesmi: »Vsepovsod je lepo, če dobri so ljudje, a ko vračam se domov, mi najlepše je.«
