Pravi, da je že od otroštva bolj tihe narave in da bo tak tudi ostal. Umirjen je bil tudi med stresnimi nalogami v gostilni in pomirjujoče učinkoval tudi na preostale tekmovalce. Tudi z nekdanjim dekletom – zdaj je samski – se nista kaj dosti prepirala, saj se z Valeriem ne da prerekati. V prejšnji službi so mu rekli, da ga v šestih letih niso slišali, da bi povzdignil glas.
Nagrada 100.000 evrov, ki so mu jo izglasovali gledalci, bo šla za izobraževanje, morda ne takoj, temveč čez leto ali dve, a gotovo v ta namen. Tako pač deluje Valerio: počasi in premišljeno. No, on temu reče: »Tako sem pač 'naštelan'.«
V gostilni mu je bilo najtežje zdržati ritem. Spanja so jim privoščili le od dve do pet ur, kar je bilo zanj premalo, čeprav se je proti koncu že skoraj navadil in pravi, da bi bil zdaj z lahkoto »zaprt« še tri mesece.
Pariz je bila zanj nora, nenormalna izkušnja. Tako kot Gostilna. Ne bo je pozabil; naučil se je kuhati in spoznal nove ljudi, s katerimi se je družil 24 ur na dan. Še domačih ne pozna tako dobro kot sotekmovalce, pravi.
Zakaj so ga ljudje izbrali za zmagovalca? »Deloval in pokazal sem to, kar sem, videli so moje napredovanje in to, da me to delo resnično zanima. Očitno so me podprli. Bil sem pač to, kar sem.«