Pred podelitvijo nagrade Franeta Milčinskega - Ježka smo lahko prisluhnili izboru najboljših šansonov preteklih let. Šanson, ki v slovenščini in številnih drugih jezikih pomeni posebno lirično obliko popevke, ki izhaja iz Francije in se je prepevala zlasti v kabaretih, je Slovencem priljubil prav kantavtor Frane Milčinski - Ježek.
Njena.si
Inina zgodba: to je recept za njeno popolno preobrazbo
S svojo duhovitostjo je od petdesetih let prejšnjega stoletja vztrajno zabaval občinstvo v javnih radijskih in televizijskihoddajah ter na odrih po vsej Sloveniji. Festival slovenskega šansona poteka od leta 2001, tokrat pa so nastopili Brina (Pesem se rodi), Batista Cadillac (Barbara), Tristan (Okno), Selecto (Kavica za dva), Tadeja Fatur (Zadet), Same Babe (Dobri možje), Orkestrada (Utrip), Uglašena riba (Magnolija), Andrej Trobentar (Prebujena), Ani Frece (Hotel za srečo), Renato Jenček (Ta tvoj svet), Ansambel za slovese (Moje jutro), Marko Boh in skupina Samo še za to priložnost (Oda sendviču) in Katja Šulc (Na poti domov).
Po glasbenem delu je sladila še razglasitev novega Ježkovega nagrajenca, ki je nagrado prevzel v svojem slogu – v obliki glose Zapisi iz močvirja, ki jo je interpretiral Jure Franko. »Prav omenjene kolumne so najboljši izraz Radmilovičeve duhovitosti, ki nas vsak torek popoldne prebudi iz ravnodušnosti. To ni le zabavno pisanje, ampak ostre in lucidne družbenopolitične kritike, ki z zanj značilno ironijo kažejo, da so pravi pomeni v resnici nasprotni tistim, ki jih izrekajo. Neprizanesljiv je do politike, sistema, sprenevedanj, očitnih neumnosti in ljudi, ki jim akutno primanjkuje samokritičnosti. Ni mu mar, kaj bo rekla koalicija in kaj opozicija. Ima svoje stališče, to pa pomeni, da ne more biti všeč vsem.
Radmilovič ustvarja zvrst, ki zahteva široko razgledanost in izobraženost, in zagotovo ga lahko štejemo med avtorje, ki še premorejo notranjo svobodo in velik smisel za samoironijo,« je med drugim svojo odločitev zapisala žirija za podelitev nagrade. Marko Radmilovič, ki seveda ceni Franeta Milčinskega - Ježka, pa je še dejal: »Kako je Ježka nemogoče ceniti … oziroma če ga ne bi cenil, nagrade ne bi sprejel, če bi hotel biti vsaj približno tako življenjsko dosleden, kot je bil on. Ob vsem razponu Ježkovih občudovalcev, ki se pne od vernikov do raziskovalcev, se mi zdi njegova življenjska – bivanjska izkušnja, pogum in doslednost, nekaj, kar občudujem najbolj.«
