»Ljubezen mi pomeni razvijati jo, deliti in sprejemati,« je odločna Nina. »Nič ni lahko in predvsem se ne zgodi samo od sebe, ko govorimo o pravi, brezpogojni ljubezni. Občutek, da te ima nekdo rad, da imaš družino in prijatelje, na katere se lahko zaneseš, je neprecenljiv. Seveda sem tudi sama, prav tako kot Meta, v svojem življenju že doživela občutke hrepenenja in zaljubljenosti, kar je seveda zelo pomembno zato, da se lahko v nekaj vživiš. Želim pa si nekoga, ki bo vedel, kaj hoče, in bo to tudi uresničeval. Samo tako lahko rasteš skupaj.
Ne verjamem, da bi bila lahko z nekom, ki ne bi imel polnega urnika in lastne vizije. Ta izpolnjenost moškemu daje samozavest in privlačnost. Težko se je upreti moškemu, ki ima svojo pot, vizijo in strasti, ki ga vodijo skozi življenje. Rada bi torej našla nekoga, ki bi me dopolnjeval, in nasprotno. Vendar je to stvar razporeditve zvezd v vesolju in na lepe stvari je v življenju vredno tudi malce počakati.«
Z neučakanostjo in zaletavostjo Nina tudi sicer nima težav, saj se je le s trdim delom in vztrajnostjo dokopala do slovesa ene najboljših in najuspešnejših slovenskih pevk. »Na prvi pogled je morda ta poklic videti zelo preprost, vendar v resnici še zdaleč ni tako. Zahteva veliko samoiniciative, odrekanja in jasno vizijo. Vse je odvisno od tega, kaj želiš in kaj si pripravljen narediti za to. Lahko si doma, čakaš na klice, nastope in imaš ritem, ki ga narekujejo drugi. Ali pa si postaviš dolgoročno zgodbo, pri čemer pa moraš redno delati za svoj napredek, koncerte pa skušaš delati čim bolj v lastni produkciji.
Sama sem izbrala dolgoročno zgodbo. Lani sem posnela že svoj četrti album in daleč največje zadovoljstvo je, da je ljudem všeč to, kar delam. Da moja glasba živi na koncertih. Imam srečo, da mi je v vseh teh letih uspelo spoznati prave ljudi, s katerimi delam in jim zaupam. Sicer jih je zelo malo, so pa tisti pravi in skupaj smo odlična ekipa.«
Iz dosedanjih izkušenj je Nina prišla močnejša, zrelejša in odločnejša, vendar so tu še vedno stvari, ki jo presenečajo, »na primer povabilo k muzikalu Cvetje v jeseni. Prišlo je čisto po naključju, sprejela pa sem ga šele po temeljitem premisleku, ko sem se odločila, da se preizkusim v nečem novem. Z igro se mi je na odru odprl popolnoma nov svet, saj nisem še nikjer igrala, in prav zato sem vedela, katere so moje šibke točke in kje bom morala trdo delati. Z vajami so naši liki začeli rasti in živeti z nami.
Meta se mi je že od začetka zdela tako zelo zanimiva, posebna, drugačna, da sem v tem neverjetno uživala. Bili so tudi težki trenutki in večkrat sem imela občutek, da že malce izgubljam kompas, ampak to je pri procesu dela verjetno normalno. Moj cilj je bil, da bi se na odru počutila dobro in karseda naravno zrcalila čustva tega mladega in nedolžnega, a hkrati tako zelo odločnega lika, polnega različnih čustev. Seveda bo vloga v meni rasla še naprej in mislim, da tudi po petdeseti predstavi še ne bom nehala razmišljati o tem, kako Meto na odru narediti še boljšo.«
Med tistimi, ki so na premieri muzikala držali pesti za Nino, sta bila tudi njen oče in brat. »Imam starejšega brata in oba z očetom redno obiskujeta moje koncerte. Vem, da sta ob takih priložnostih vznemirjena prav toliko, če ne še bolj kot jaz, in včasih ju je prav lepo gledati. Prav to mi pomeni največ. Čeprav že skoraj deset let ne živim več doma, smo tesno povezani, zato vse proste trenutke preživljam z njima. In odkar sta se nam lani pridružila še moja nečaka Vid in Anže, smo vsi čisto začarani. Moja druga družina so fantje iz moje skupine. Sem ena redkih srečnic, ki ima ob sebi svojo zasedbo. Skupaj preživimo ogromno časa po koncertih, na vajah in snemanjih, skupaj ustvarjamo in delamo vedno nove načrte.«
Teh se seveda veselijo tudi številni oboževalci Nine Pušlar, ki jo vsa leta spremljajo na koncertih. In Nina seveda ne bi bila Nina, če se jim ne bi oddolžila za zvestobo. Tako bo tudi letos 25. oktobra, na svoj 26. rojstni dan, v svoji domači Ivančni Gorici pripravila že četrti tradicionalni koncert v športni dvorani Osnovne šole Stična.
