"Bila je seksualni simbol cele generacije žensk," je dejala Marie-Dominique Lelievre, avtorica nedavno izdane biografije o BB. Dodala je, da se je mit o njej začel še bolj razraščati po tem, ko je končala svojo kariero še pred dopolnjenim 40. letom starosti. Bardotova se je rodila v Parizu v premožni družini industrialca. Kariero je začela kot fotomodel. Leta 1952 se je poročila z režiserjem Rogerjem Vadimom, s katerim je tudi posnela film In Bog je ustvaril žensko. "Dekle tistega časa, osvobojena občutkov krivde in socialnih tabujev," jo je tedaj opisal Vadim. Raven otroško naivne čutne plavolaske je presegla s komično obarvanimi vlogami v filmih La lumiere d'en face (Svetloba nasproti, 1956), Babette s'en va-t'en (Babette gre na vojno, 1959), Viva Maria (1965) in L'our et la pouppe (1970) ter z značajsko poglobljenimi vlogami v filmih La verite (Resnica, 1960), Vie privee (Zasebno življenje, 1961) in Masculin-feminin (Moško in žensko, 1965). Po koncu igralske kariere se je posvetila boju za varstvo in pravice živali. Svojo upokojitev je v nedavnem intervjuju za francosko tiskovno agencijo AFP opisala kot "razburljivo". "Nekateri se strašno dolgočasijo. Nekateri od dolgočasja celo umrejo," je dodala.
Med drugim je javno pozivala znane osebnosti, naj prenehajo nositi krzno, in tudi finančno podpirala akcije aktivistov za zaščito živali. Poznana je tudi po kritikah družbenih pojavov, kot so imigracija, odnosi med etničnimi skupinami in vpliv islama v Franciji. Večkrat je bila tudi pravnomočno obsojena zaradi podpihovanja etničnega sovraštva s svojimi izjavami.
"Bila je seksualni simbol cele generacije žensk," je dejala Marie-Dominique Lelievre, avtorica nedavno izdane biografije o BB. Dodala je, da se je mit o njej začel še bolj razraščati po tem, ko je končala svojo kariero še pred dopolnjenim 40. letom starosti.
Bardotova se je rodila v Parizu v premožni družini industrialca. Kariero je začela kot fotomodel. Leta 1952 se je poročila z režiserjem Rogerjem Vadimom, s katerim je tudi posnela film In Bog je ustvaril žensko. "Dekle tistega časa, osvobojena občutkov krivde in socialnih tabujev," jo je tedaj opisal Vadim.
Raven otroško naivne čutne plavolaske je presegla s komično obarvanimi vlogami v filmih La lumiere d'en face (Svetloba nasproti, 1956), Babette s'en va-t'en (Babette gre na vojno, 1959), Viva Maria (1965) in L'our et la pouppe (1970) ter z značajsko poglobljenimi vlogami v filmih La verite (Resnica, 1960), Vie privee (Zasebno življenje, 1961) in Masculin-feminin (Moško in žensko, 1965).
Po koncu igralske kariere se je posvetila boju za varstvo in pravice živali. Svojo upokojitev je v nedavnem intervjuju za francosko tiskovno agencijo AFP opisala kot "razburljivo". "Nekateri se strašno dolgočasijo. Nekateri od dolgočasja celo umrejo," je dodala.
Med drugim je javno pozivala znane osebnosti, naj prenehajo nositi krzno, in tudi finančno podpirala akcije aktivistov za zaščito živali. Poznana je tudi po kritikah družbenih pojavov, kot so imigracija, odnosi med etničnimi skupinami in vpliv islama v Franciji. Večkrat je bila tudi pravnomočno obsojena zaradi podpihovanja etničnega sovraštva s svojimi izjavami.
