Tak odgovor bi verjetno dobili pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti … Vedno je živel svoj zdaj in znal nam je pokazati, zakaj.
Njegove pesmi so vedno prisotne v naših življenjih.
In zakaj se mu je v skoraj štirih desetletjih na tej poti pridružilo toliko ljudi? »Večina ljudi se ne ukvarja s poezijo, ker se večina poezije ne ukvarja z ljudmi,« pravi Šifrer, ki je med tem, ko se je ukvarjal sam s seboj, nehote položil v usta besede mnogim, ki tega niso znali sami. Samo pomislite na koliko vabilih za okrogle obletnice se pojavijo njegovi verzi, največkrat seveda tisti o prijateljih.
Z novim albumom Srce in razum, ki je tik pred vrati, prihaja do zdaj njegova najmočnejša lirična izpoved z naslovom Največje ljubezni: »Največje ljubezni ne trajajo večno, največje ljubezni ne končajo se srečno ...« Pesem ni žalostna, je prej radostna, zelo domišljena in temelji na izkušnji prehojenih poti. V glasbeni sliki pesmi Največje ljubezni se pokaže do zdaj nedotaknjena zgodba, kateri je gospodaril Jani Hace, ki je s tonskim okvirjem dosegel, da Šifrerju verjamemo in z njim začutimo tanko črto med stvarnim in onim na drugi strani.