Oliverjeva je po poroki leta 1941 za deset let prenehala nastopati, kar pa ni vplivalo na njeno nadaljnjo zelo uspešno kariero in prepoznavnost tako v Evropi kot ZDA.
V Milanski operni hiši so njen glas opisali kot zelo karizmatičen, njeno igranje za fenomenalno, njen razum pa za dovzeten in oster vse do konca.
Ameriški The New York Times jo je označil za sopran, ki je desetletja osupljal občinstvo po vsem svetu, pevka sama pa je menila, da nima posebno prisrčnega glasu. Na nastopih je doživljala vzklike občinstva, ki ga je spravljala v ekstazo, in bučne ovacije.
Med njene pomembnejše vloge sodijo naslovne vloge v operah Tosca Giacoma Puccinija, Fedora Umberta Giordana in Medeja Luigija Cherubinija
