Na kakšne spremembe ste pripravljeni zaradi vloge?
Na marsikakšne. Zunanja podoba, ki ti jo dodeli avtorska ekipa pod vodstvom režiserja, je pomemben korak na poti do vloge. Z zunanjo preobrazbo včasih kar naenkrat ugledaš lik, postane ti jasna njegova psihofizična slika, zato je toliko preprosteje stopiti v notranji svet teh tujih čevljev. Ker imam v filmu režiserja Mihe Knifica Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, še očala, na snemanju komaj čakam, da si jih lahko nataknem, ker mi drugače za vlogo Dragana nekaj manjka.
Nekateri pari se v različne kostume oblačijo samo v spalnici ... Kako pa vaše igralske preobrazbe vplivajo na romantiko doma? Se zdite Pii (Zemljič, igralki, partnerici in mami njunih dveh sinov, op. p.) z brki kaj bolj seksi?
Gotovo to pripelje do nekih novih razmišljanj o novih osebah in novih dogodkih v zasebnem življenju. Če to lahko s pridom izkoristiš, zakaj pa ne! (smeh)
Sta se s Pio kdaj preoblačila za različne vloge samo v spalnici?
Kostumov imava dovolj že profesionalno. (smeh)
V filmu Inferno imate glavno vlogo. Kakšen je vaš Mare?
Brezposelni Mare je skala in se zaletava v vse tegobe, ki tej skali stojijo na poti. A tudi skala se skrha in postane dotrajana, ker prestaja resničen pekel.
Usoda vašega junaka je žal vse bolj realna zgodba našega vsakdana ... Kaj pa bi se moralo zgoditi vam, da bi začeli razmišljati o tem, da bi prodali ledvico?
Če moraš darovati ledvico, je to nekaj drugega kot to, da moraš ledvico prodati za preživetje družine. To mora v filmu narediti Mare ... Med pripravami imaš senzorje za teme iz filma veliko bolj odprte in z režiserjem smo se skoraj na vsaki vaji zgrozili, koliko identičnih dogodkov se je zgodilo ravno v času našega snemanja. Dogajale so se deložacije, prodaje organov, tragične zgodbe, ekstremna revščina – stvari, o katerih govori naš film.
V Infernu je Marko znova dokazal, da je eden najboljših igralcev vseh časov pri nas.
Skoraj srhljivo je, da je režiser in scenarist Vinko Möderndorfer tako predvidel pot, po kateri gremo. Demonstracije ste posneli na resničnih dogodkih …
Demonstracije so nam prišle zelo prav, saj bi bilo sicer nemogoče dobiti takšno množico statistov za naša omejena sredstva. In vzdušje tega dokumentarnega dogodka se čuti v filmu. Prednost je bila, da je bilo to novembra, snemanje pa smo nadaljevali januarja in smo bili torej že sredi vaj primorani utelesiti svoje vloge. Jernej Šugman direktorja, Renato Jenček sindikalnega zastopnika, jaz Mareta … Naslednje priprave so bile tako še bolj konkretne.
Ste po snemanju filma začeli bolj ceniti vse tisto, kar imate?
Absolutno. Zavedal sem se, da v primerjavi z mnogimi drugimi živim zelo lagodno življenje.
Torej se ne boste pritoževali, kako težko je življenje umetnikov?
Še vedno sem prepričan, da država premalo prispeva za filme, gledališče, vso kulturo in umetnost, brez problema pa odšteje ogromne zneske za nepomembne stvari, na primer zadnji referendum. Katastrofalno! V tej ultrakapitalistični družbi nas silijo, da vsak dan porabljamo čim več, da bi se kopičil kapital na nekaterih računih. Kupujemo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Seveda ne vsi, nekateri nimajo niti za osnovna živila. Sam si prav zato večkrat postavim vprašanje, kaj in koliko zares potrebujem.
Je Pia kaj bolj potratna, če že vi kupujete s takim premislekom?
Do zapravljanja imava zelo podoben odnos, zato oba razmisliva, kaj res potrebujeva.
Kako sta vzgojila sinova? Si fanta ne želita materialnih dobrin?
Seveda hlepita po stvareh, ki jih imajo drugi, in sprašujeta, kdaj bomo tudi mi to imeli. Vendar je najino stališče tako, da vsega pač ne potrebujemo. Devetletni Voranc in dve leti mlajši France tako nimata mobilnega telefona. Na naši šoli tudi sicer spodbujajo samostojnost in odgovornost na vseh področjih, kar mi je zelo všeč.
Ali s Pio kdaj občutita tekmovalnost in zavist zaradi vlog? Je morda Pia kaj slabe volje, ko vi snemate film za filmom, ona pa je zdaj v letih, ko igralke tarnajo, da ni več toliko vlog kot prej?
Pia se trenutno z Damjanom Kozoletom intenzivno pripravlja na snemanje glavne vloge v filmu Nočno življenje. Igralkam in igralcem se z »žlahtnjenjem« odpirajo možnosti, da dobimo vloge, ki so kompleksnejše, zapletenejše kot tiste, ki smo jih imeli na začetku igralske poti. To velja za film in gledališče. Težko pa kandidiram za isto vlogo kot Pia, torej težko tekmujeva med seboj. Lahko se le spodbujava in navdihujeva. Vesel sem, da dela dobre stvari. Ne dam pa roke v ogenj, da ne bi bil zavisten, če ne bi imel dovolj priložnosti za zanimivo delo in se ne bi mogel razvijati. To je najbrž v človeški naravi. Med igralskimi kolegi zavist obstaja, vprašanje pa je, ali je destruktivna ali navdihujoča.
Imata tudi otroka kaj igralskega talenta?
Vsi se večkrat šalimo in oponašamo drug drugega. Pri Vorancu in Francetu z navdušenjem opazujem igrivost in zmožnost otrok, da vstopajo v najrazličnejše vloge, preizkušajo različne načine govora, telesnega in karakternega izražanja, saj to svobodo in odprtost otroci z vsemi vzgojnimi procesi tako hitro izgubijo. Prav s posnemanjem, imitiranjem in »afnanjem« pa se od rojstva učimo vsega, vseh pojavnih oblik in s to nenehno krajo razvijamo ter oblikujemo sebe kot osebo. Med snemanjem filma Inferno sem zato z velikim žarom spremljal igrivost in predanost mojih filmskih otrok Andrejke (Lara Volavšek) in Marka (Marko Bukvič).
Se zasebno večinoma družite z igralskimi kolegi in njihovimi otroki?
Med delom se družiš s tistimi, ki te obkrožajo. V okolici bloka se družimo s sokrajani. Poleti pa gremo radi kar sami na dopust, da preverjamo, utrjujemo in razvijamo dinamiko našega kvarteta. Že tradicionalno hodimo v družinsko taborniško izmeno v Ribno pri Bledu. S to družbo velenjskih tabornikov pa se tudi med letom odpravimo na kakšen izlet v hribe. In, seveda, družimo se s sorodniki.
S Pio sta par že vrsto let. Ste se je že kaj naveličali?
Naveličal? Nikakor. (smeh)
Sta se zaradi otrok kdaj izgubila v svojem partnerskem odnosu?
Ob vseh aktivnostih in obveznostih, ki jih imaš kot starš poleg službe, ti hitro zmanjka časa za oddih, in ja, tudi za partnersko dvojino. Vendar nama je doslej to še vedno uspelo označiti z velikim klicajem in si takrat pogledati globoko v oči.
Kdo od vaju gre večkrat na govorilne ure v šolo?
Oba zanima stik s šolo in z učitelji. V šolo gre tisti, ki ima v tistem trenutku več časa. Včasih pa kar oba.
Kateri izmed vaju pa je strožji pri vzgoji?
Oba sva stroga in zahtevava red ter doslednost pri nekaterih stvareh, vendar se te razlikujejo. Sam že dlje časa vztrajam pri čiščenju nosu s fiziološko raztopino in od tega ne odstopam niti takrat, ko je nos dobro prehoden. Pia pa je doslednejša pri uri za spanje, pri čemer sem jaz bolj ohlapen. Ima odličen občutek za čas, jaz vedno mislim, da ga imam več. Časa, namreč.
