Kako dolgo ste že veganka?
Kakšnih sedem ali osem let, prej sem bila nekaj časa vegetarijanka. Že kot otrok nisem marala mesa in k sreči me mama doma z njim ni silila, še zdaj pa se spomnim, kako so me z njim silili v mali šoli in kako grozen občutek je bil to. Postopoma sem mesa jedla čedalje manj, kakšne stvari, kot so ribe in škampi, pa sem imela zelo rada. Nazadnje sem pristala le na goveji juhi in ribah, toda počasi mi je zasmrdelo tudi to. Še danes mi kaj zadiši, vendar ugotavljam, da mi dišijo le spomini na druženja ob hrani. Kalamari me recimo spomnijo, kako smo šli, ko sem bila majhna, jest v restavracijo, ogrska salama me spomni na silvestrovo, ker smo jo takrat jedli. A s tem res nimam težav. Veliko teže mi je bilo, recimo, ko sem nehala jesti sir.
»Pri doktorju Papugi sem se čistila vseh strupov, ki sem jih morala pojesti, da sem sploh preživela. Kajti kljub vsemu pravim, da bi bila brez zdravil že na drugi strani in moja otroka bi bila brez mame.«
Kako pa se je drugačen življenjski slog poznal na telesni teži?
Zredila sem se za 15 kil, polna sem mastnih oblog in ljudi res odvračam od veganstva: zakaj bi bile druge tudi tako luštne, zdrave in polne energije, kot sem jaz?! (glasen smeh) Brez heca pa: imam bistveno več energije kot prej.
Nekateri pravijo, da so z odločitvijo za vegetarijanstvo postali bistveno bolj umirjeni, manj agresivni. Ste opazili kaj podobnega?
Tudi jaz imam v sebi jezo, tudi kakšno sovraštvo bi se našlo. Morda je to le moja jeza, morda tudi jeza prednikov, katere del nosim v sebi. Priznam tudi, da nekateri ljudje meso potrebujejo. Ta energija nekaterim pomaga, da so bolj čvrsti, da se laže postavijo zase.
Kako je biti vegan pri nas? Je izbire dovolj?
Seveda. Imam srečo, da je bila v času, ko sem se sama odločila za to pot, izbira že tako velika, da kakšnih večjih težav nisem imela. Če si v sebi zelo odločen, se ti odprejo vrata in najdeš tisto, kar potrebuješ. Pri doktorju Papugi sem se čistila vseh strupov, ki sem jih morala pojesti, da sem sploh preživela. Kajti kljub vsemu pravim, da bi bila brez zdravil že na drugi strani in moja otroka bi bila brez mame. Po bolezni pa sem veliko delala za to, da sem se razstrupila in začela živeti bolj zdravo, pametno in kakovostno.
Za brezmesno prehrano ste se torej odločili po zdravniškem nasvetu. Ste morda od drugih specialistov dobili nasprotujoča si mnenja, da po tako hudi bolezni potrebujete meso, da si opomorete?
Ne, v to se niso vtikali. Kaj takega sem morda slišala od kakšnih prijateljev, ki niso vedeli, za kaj gre. Ko sem bila na zdravljenju na Golniku in sem izgubljala kilograme – no, za izgubo kilogramov toplo priporočam tudi tuberkulozo (smeh) –, sem uživala tudi stvari, ki so moje oslabljeno telo še dodatno obremenjevale. Jedla sem kombinacije, kot so kruh z rižem, kruh s krompirjem, kruh s testeninami. Nazadnje sem morala še na gastroskopijo, ker se mi je vnel želodec. Telo se mi je zakisalo in morala sem jesti še dodatna zdravila. Toda kar ne ubija, krepi, vedno pravim.
»Približuje se moja 50. pomlad in energijsko se počutim zelo močno, kljub stresnim obdobjem, ki jih imam. Ne samo to, imam neizmerno voljo in radost do življenja, kar mi govori, da sem na pravi poti.«
Kje kupujete hrano?
Za zdaj na tržnici in v izbranih trgovinicah, drugje dokupujem, česar tam nimajo. Na trgu kupujem bio zelenjavo, četudi vsa nima certifikata. Nekateri kmetujejo po principu biodinamike, nimajo pa ustreznih papirjev, saj bi jih ti predrago stali. Ocenim, ali je nekdo v tem poslu zaradi denarja ali zaradi ljubezni, in se nato odločim. Ljudje se po navadi bojijo, da je zdrava hrana draga, da te lahko ogoljufajo in da izdelki, ki jih kupiš, pravzaprav niso bio, toda jaz poskušam zaupati. Navadno pogledam človeka in njegove roke ter poskušam začutiti energijo.
Mesojedci znajo vegetarijancem včasih soliti pamet, da je njihovo početje nezdravo. Skušate tudi vi kdaj koga prepričati, da je vaš način prehranjevanja bolj zdrav?
Včasih že kaj zatežim, vendar mislim, da resnično velja pregovor Kdor sodi, mu bo sojeno. Dobro se je zavedati, kaj misliš, govoriš in delaš, ker resnično verjamem, da se vse zapisuje. Bedno se je hvaliti, če misliš, da si korak pred nekom. Tudi jaz sem vedno korak za nekom in sem lahko hvaležna, da me kdo potegne naprej, in sem obenem korak pred nekom ter sem lahko hvaležna, da vidim nazaj pot, ki sem jo že prehodila, in dobim potrditev, da je ta pot prava.
Imate tudi svoj vrt. Vam je v veliko v veselje?
V veselje mi je, toda tam si tudi pošteno »zlomim« hrbet. Vsako leto mi ga kolega Zoki dvakrat prelopata, tretjič, z bakreno lopato, ga sama in vedno dobim žulje. Zokiju zaupam, ker ima rad zemljo in naravo in razume, zakaj hočem imeti na roke prelopatan vrt. Ne spustim vsakega na vrt. Uspeva mi vsega po malem, pri delu pa si pomagam tudi z luninim koledarjem. Letos sem vrt prelopatala ravno pravi čas in to zelo olajša delo. Ko je luna v kozorogu, je recimo dober čas za odstranjevanje plevela, pa tudi za depilacijo. Gledam tudi, kdaj je dobro k frizerju, kdaj si oprati lase, kdaj imeti postni dan ...
Se torej tudi postite?
Ja, dvakrat na mesec, ob polni in prazni luni. Sploh ob mlaju se je dobro postiti za zdravje, pa tudi za kakšen kilogram manj. Slednje deluje tudi ob polni luni. Vsekakor to ni čas za pretirano nažiranje s hrano, kar igralci včasih počnemo. Pozno in utrujeni pridemo domov in potem praznimo hladilnik, ker mislimo, da bomo tako dobili energijo. Toda ko telo prebavlja, postane še bolj utrujeno, kar dostikrat narobe razumemo in mislimo, da moramo pojesti še kaj sladkega.
Kako pa je, če jeste zunaj, v restavraciji?
To je malo težje, saj tovrstna ponudba pri nas še ni tako velika. Če grem z družino, si ne Gašper ne najstnika Gal in Tosja ne želijo v kakšno vegansko restavracijo. Tja zavijem s prijatelji, z družino pa po navadi naredimo kakšen kompromis. Včasih kaj prinesem s sabo in mi pogrejejo. Če gremo na pico, si rečem, da bom poskusila telo prepričati, da so tista bela moka, kvas in sol tokrat izjemoma v redu, zgornji del pa prinesem s sabo in vedno mi gredo na roko.
Kaj pa otroka, še jesta »normalno«?
Ja, in za moje pojme jesta precej nezdravo, ampak počasi se tudi to spreminja. Včasih butne jeza ven njima ali pa meni, toda to je pač življenje. Skušam ju spodbujati k zdravemu prehranjevanju, pri meni imata zgled, toda kaj bosta v življenju počela, je odvisno od njiju.
Pripravljate družini meso?
Ne, nikoli. Moj domet je salama, ki jo kupim, in tunina. Mesa že prej skoraj nikoli nisem pripravljala.
Ljudje so glede veganske prehrane dostikrat skeptični, češ, kaj ti ljudje sploh jedo, kje dobijo potrebno energijo za delo?
Približuje se moja 50. pomlad in energijsko se počutim zelo močno, kljub stresnim obdobjem, ki jih imam. Ne samo to, imam neizmerno voljo in radost do življenja, kar mi govori, da sem na pravi poti. Energija ni le to, kar mi pojemo, kot so nas učili v šoli. Hrana ima poleg fizične tudi subtilnejšo energijo. Zdaj vem, da to subtilnejšo energijo vpija del telesa, imenovan nebo. Zelo pomembno je, da hrano tudi dobro prežvečimo. Fantastična hrana so semena, ki imajo v sebi vse potenciale rastline. Če je seme zdravo, rastlina ponuja res vse najboljše, kar ima. Če je pšenica zdrava, je stabilna, po zmernem neurju se dvigne in si opomore, ker ima v sebi to moč. Ko ješ takšno hrano, dobiš tudi ti moč, da stojiš pokonci. O Monsantovi pšenici dvomim, da se po neurju še pobere. Na silo vzgojene stvari imajo drugo energijo, prinašajo neko lažno veličino. Pomembno je, kako so rastline pridelane, kdo jih obdeluje, s kakšno energijo so bile pobrane, in zelo pomembno je, kako je hrana potem pripravljena in s kakšno energijo jo zaužijemo. Ni strahu, da bi bili ljudje kot vegani lačni. Sama jem veliko bolj kakovostno kot prej.
Uživate tudi kakšna prehranska dopolnila?
Občasno naredim kuro s propolisom, kuro z maco in kuro z glino. Tu in tam uporabljam alge. Sicer pa ob zdravem prehranjevanju ne potrebuješ veliko dodatkov.
Kakšne maščobe uporabljate za pripravo hrane?
V glavnem kokosovo maslo, uporabljam pa tudi različna olja, ki jih mešam med sabo.
Uporabljate tudi naravno kozmetiko?
Ja, toda kozmetična podjetja od mene ne bogatijo. Dostikrat se namažem z oljem biološke predelave, tudi kokosova mast je izjemna za kožo. V olje namočim tudi cvetove ognjiča, ki je odličen za kožo.
Ukvarjate se z jogo. Vadite vsak dan?
Jogijske vaje delam vsako jutro. Na dopustu morda naredim le določene, ker tam nimam takih razmer kot doma, zato pa več plavam, se sprehajam in uživam v čudovitih razgledih. Vsak dan se trudim ujeti sončni vzhod in zahod, ki sta nepopisno lepa.
Ste jutranji tip človeka?
Zadnja leta res. Prej sem bila kot večina igralcev nočna ptica, spat sem hodila tudi ob štirih zjutraj. Ugotavljam, kako pomembno je redno spanje. Včasih sem hotela biti pametnejša od narave, kar je nasploh značilno za našo civilizacijo. Mislimo, da smo pametnejši od nje, da smo njen gospodar. Nočemo priznati, da smo le njen delček, in se učiti od nje. Trudim se, da grem spat približno ob isti uri. Raje od glasnih zabav imam intimnejše pogovore. Ravno včeraj smo s prijatelji klepetali do pol dveh zjutraj in bilo je zelo prijetno.
»Že več let se ukvarjam z otrokom v sebi, s to ranjeno Nataško, zaradi katere se mi dogajajo stvari, ki se mi dogajajo. V nekaterih trenutkih nisem tako čvrsta, kot bi rada bila, zamaje se mi vera vase in s tem se moram še veliko ukvarjati.«
Imate na vesti še kakšen greh, kaj, kar bi radi pri sebi še spremenili?
V resnici sploh nisem veganka in doma vsak dan pečem piščanca. (smeh) Ne, seveda imam. Že več let se ukvarjam z otrokom v sebi, s to ranjeno Nataško, zaradi katere se mi dogajajo stvari, ki se mi dogajajo. V nekaterih trenutkih nisem tako čvrsta, kot bi rada bila, zamaje se mi vera vase in s tem se moram še veliko ukvarjati. Verjetno sem malo odvisna tudi od odnosov. Velikokrat se zalotim, ko mi um prišepetava: Glej tega, kakšen je, reci za večji honorar, pazi, da te ne ogoljufajo ... Rada sanjarim, in medtem ko hodim ali se ukvarjam z jogo, se pojavljajo lažne pozitivne in negativne misli. Veliko dela me še čaka, toda zato sem tu.
Včasih se vsi počutimo kot Don Kihot, ki se bojuje z mlini na veter.
Seveda, pa saj je vse malce donkihotovsko. Biti žena, mati, soseda, državljanka, prebivalec tega planeta ... – naša civilizacija ima težke naloge. Velike priložnosti imamo, da stvari obrnemo na bolje, in verjamem, da nam planeta kljub vsemu ne bo uspelo uničiti. Verjetno pa bomo kdaj morali prevzeti kakšno odgovornost.
Pred kratkim ste z režiserjem Vladom Škafarjem posneli film, v katerem imate glavno vlogo. Je bila izkušnja zanimiva?
Lepa izkušnja je bila, snemali smo v opuščenih vasicah na Primorskem in nekaj časa sem prebivala v zapuščeni hiši. Igrala sem mamo v filmu Mama. Preden se je projekt uresničil in je režiserju uspelo skupaj spraviti dovolj denarja, je minilo toliko časa, da sem mu rekla: »Vlado, kmalu bomo delali film Babi!« Režiserji pri nas morajo resnično imeti veliko potrpežljivosti.
Kolega vegetarijanec mi je nekoč pripovedoval, da že na daleč začuti, kdo jé meso in kdo ne. Tudi vi to opazite?
Včasih si res rečem: A je treba še živeti tako? Toda daleč od tega, da bi ljudi sodila. Vsak ima svojo zgodbo, tudi jaz sem pred leti zmazala krožnik škampov, nihče jih ni tako raztrančiral kot jaz. Vsak ima svoj čas, kdaj izpusti svojo dudo, kot temu rada rečem, dojko. Nisem se rodila idealna, včasih sem tudi kadila, morda pa idealna umrem. (smeh) No, to bi koga verjetno res preveč potrlo ...
