Skupaj vzgajata svoje tri otroke, predvsem pa se imata po skoraj dveh desetletjih zakona še vedno zelo zelo rada, ne da bi morala strast načrtno ohranjati. Njuna družina je povezana, moči pa je združila tudi ob oddaji Znan obraz ima svoj glas. Meni se je Natalija v njej sprva zdela zadržana, skorajda sramežljiva, vse do imitiranja Sinead O'Connor, ko so me ob njenem nastopu oblile solze. Mislim, da je takrat prebila led in bila odtlej iz oddaje v oddajo močnejša. Tudi njen mož se je le nemo čudil njenim spremembam in jo vsakič znova bolj občudoval.
Kje sta se spoznala, pred koliko leti?
Natalija: Prek študentskega servisa sem delala v nekem lokalu, Marko je prišel vanj in mi je bil grozno, grozno všeč. Pred koliko leti je bilo to, Marko? Devetnajstimi, če sva osemnajst let poročena? No, že čez mesec dni sva postala fant in punca, se čez eno leto poročila, devet mesecev po poročnem potovanju pa sem rodila prvega otroka. Kakor da bi bilo vse načrtovano, a ni bilo. Niti malo.
Uf, to ste pa povedali zelo na hitrico, kot bi izstrelili iz topa. Gremo počasneje: zakaj vam je bil Marko všeč?
Natalija: Še zdaj trdim, da tako lep, kot se je zdel meni, zagotovo ni bil! (smeh) Zadelo me je, kot bi nekaj priletelo z neba! To je bila res ljubezen na prvi pogled.
Marko: Saj če ne bi bila na prvi, bi šel še enkrat ven in spet prišel noter, da bi bila ljubezen na drugi pogled. (smeh)
Marko, kaj pa se je v tistem lokalu dogajalo z vami?
Marko: Tja sem kot po naključju hodil na kavo. Najprej nisem opazil njenih pogledov, čez čas pa sem se zalotil, da jo opazujem. Očitno sva se opazovala sočasno.
Natalija: Potem mi je pokazal osebno izkaznico. Mislila sem, da je star vsaj toliko kot jaz, pa je kar tri leta in pol mlajši. Takrat je bila to kar velika razlika: jaz 24, on 21. Niti v vojski še ni bil. Zato so me vsi zafrkavali, češ, kakšnega mladiča imam. Če bi bila jaz stara 18, bi bil on 14 in pol. To bi bilo pa že nevarno!
Na pogled sta si bila torej nedvomno všeč. Kaj pa še kaj drugega?
Natalija: Zdel se mi je grozno poseben in nenavaden, ker me ni osvajal, kot da takoj nekaj hoče od mene, ampak sva se veliko pogovarjala, se kot prijatelja šla skupaj kopat. Zato se mi je zdel še zanimivejši.
Marko: Počutil sem se kot piščanček, bilo me je strah osvajanja. V tistem lokalu so bili sami imenitneži, z velikimi avtomobili, dobro situirani, v lepih oblekah. Imel sem kompleks manjvrednosti, ampak sva se kljub temu sproščeno pogovarjala in mislim, da jo je prav to očaralo. Nisem je peljal na večerjo, ničesar nisem pričakoval od nje, počasi pa sem le ojunačil in najin odnos je lepo stekel.
Natalija: Okolici se je zdel smrkavec in jim ni bilo nič jasno. Le kako mu je uspelo? Nikoli nisem padala na beemveje in mercedese, Marko je imel jugeca. (smeh) Potem je šel še v vojsko in spet so mislili, da iz tega ne bo nič, pa sva se čez eno leto poročila. In pravljica se še kar vleče!(smeh)
Marko: Jaz bi se res še enkrat poročil.
Natalija: Prva v Sloveniji sva se poročila v balonu. To so nama predlagali na poročni agenciji in sva bila takoj za. Po poroki na Betnavskem gradu bi morala poleteti do cerkve, ampak zaradi vetra nisva mogla, zato smo se spustili na zemljo in se na cerkveni del poroke odpeljali z avtomobili. Takrat matičarji še niso poročali naokoli, sicer bi se poročila kar v balonu.
Kaj vas je pritegnilo pri Nataliji? Tam, v lokalu?
Marko: Ko sem prišel na kavo – takrat sem bil že zagret – je bila oblečena za nastop: cokle z visoko peto, čipkasto mini krilo bež barve, bela baročna bluza in čez njo zlat brezrokavnik, zelo dolgi rdeči nohti, veliko prstanov, kratki rdeči lasje, izzivalna šminka. Takrat je pela pri Ptujskih 5. Ko sem jo zagledal, je to bilo to. Še danes se spomnim zvokov, vsega, in najbolj pomirjujočega vonja – vonja kašmirja, ki ga je uporabljala za parfum. Potem pa njena energija ... Ne znam razložiti, kako, ampak takoj sem začutil povezanost.
Koliko časa sta se družila, preden se je zgodilo kaj resnega?
Natalija: No, ni bilo tako dolgo, ven sva šla kakšnih trikrat. Ampak po navadi hočejo moški poljub že prvi večer, on pa nič. Pa sem si mislila: Kaj mu je? Pa drugič enako, tretjič tudi, tako da sem že komaj čakala.
Marko: Tako mi je bilo nerodno, da si je tudi vprašati nisem upal, ker sem se bal, da me bo zavrnila. (smeh) Ampak to je bilo zapisano v zvezdah. Nikoli prej nisem bil v tistem lokalu.
Še zdaj čutim vajino navdušenje drugega nad drugim, čeprav ljubezen traja tri leta, kakor pravi francoski pisatelj. Kako je s tem pri vaju?
Natalija: Jaz pravim, da je najprej zaljubljenost in ta traja sedem mesecev. To je stanje slepote, vse je rožnato, nič te ne moti. To stanje se lahko razvije v ljubezen ali pa ne. Ljubezen lahko potem traja večno. Dobro je, če se to dogaja spontano, vendar je ljubezen treba vzdrževati. Midva nikoli nisva dolgočasna. Nisem čisto tipična, normalna ženska in tudi Marko ima svoja obdobja: eno leto je na primer lovil ribe.
Marko: Hitro se za kaj navdušim, za ribolov, biljard, potapljanje, in sem v vsem tudi dober, vendar nisem vztrajen in se kmalu navdušim nad čim drugim. (Pridejo neki otroci in prosijo za fotografiranje z Natalijo, Marko pa mi šepne:) Trenutno jo občudujem v tej oddaji, pa ji tega ni treba povedati. Preseneča me, fascinira. Zaljubljenost še kar traja.
Natalija: (se vrne) Presenečam tudi samo sebe. Nikoli si nisem postavljala omejitev, vendar sem v tej oddaji kar kdaj šokirana, kako se spremenim v drugo osebo, v rokerico ali sedemnajstletnico. V tem šovu sem želela doživeti nekaj drugačnega, zdaj pa skoraj vsakokrat prestopim svoje okvire.
Marko: Zelo dobro jo poznam, ampak me je že večkrat vrglo na rit. Ko je imitirala osemnajstletno Evo Sršen, me je presunilo, ker je nisem prepoznal. Iskal sem jo v liku, a je ni bilo v njem. Ne v glasu ne v vedenju, niti roke niti gležnji niso bili njeni. Še oči je imela drugačne.
Zdaj ste poročeni z igralko, ki zelo hitro menjava svoje vloge.
Marko: Ja, res je, ampak to je super. Življenje z Natalijo je fino, ker nikoli ni enolično. Zmeraj sicer veš, pri čem si, kar je pozitivno, ampak te obenem zna tudi šokirati in presenetiti. Kot moški lahko rečem, da se počutim kot v haremu – imam sto žensk v eni osebi, in to je tisto, kar si lahko samo želiš. Moram pa tudi poudariti, da je najboljša mama in kuharica, zelo pa mi ustreza tudi, da se sploh ne znajde v logistiki in orientaciji. Tu sem boljši jaz. (smeh obeh)
Torej ste vseeno pravi moški v družini!
Marko: Ja, nimam nobenih kompleksov.
Vaju kaj utesnjuje, ker sta skoraj ves čas skupaj? Marko je tudi vaš menedžer.
Marko: Za njene nastope skrbim, odkar sva skupaj. In tudi na njih doživljam njene preobrazbe. Ob vsaki interpretaciji se popolnoma prelevi. Ko je v oddaji oponašala Seko Aleksić, sem jo kot takšno poznal že z nastopov. Kot Eva Sršen pa me je res šokirala. Poslušam komentarje, mnenja gledalcev na tribuni in slišim vse mogoče. Takrat mi srce kar igra, najraje bi vstal in se jim zahvalil. To je res izjemna izkušnja. Hvala, Natalija, da sem lahko ob tebi!
Natalija: Zdaj sem zaradi oddaje odsotna vse nedelje, prej pa smo bili čisto tradicionalna družina. Kosilo je bilo na mizi, zdaj pa je glavni kuhar očka in hčeri sta čisto navdušeni, da ga imata samo zase. Menda speče zelo dober krompir! (smeh)
Marko: Popestrili smo si tudi vožnje v Ljubljano. Gremo z vlakom in se imamo krasno, zvečer odpeljemo še Natalijo, obenem pa podpiramo slovenskega prevoznika. Potovanje z vlakom je vrhunsko.
Natalija, ste kaj omahovali, ko so vas poklicali k sodelovanju v oddaji?
Natalija: Kje pa! Niti malo. Že po prvem telefonskem klicu sem si želela, da bi bila sprejeta, ker je bilo na avdicijah kar precej ljudi. Koncept se mi je zdel izvrsten.
Zdaj pa vam je oddaja popestrila še zakon.
Marko: Dodala mu je vrednost, ki je sicer ne bi izkusila. Sicer pa je bil zakon zelo pester že prej! (nasmeh)
Natalija: Nedvoumno. (smeh)
Kaj pa počneta skupaj, kadar ni oddaje, šova, nastopov?
Marko: Enojajčna dvojčka sva.
Natalija: Pravzaprav sem mu dolžna, da grem enkrat z njim lovit ribe, ker je on šel enkrat plesat z mano, čeprav ne mara.
Marko: Ne maram biti v središču pozornosti. Ljudi raje opazujem, Natalija pa bi prav nasprotno plesala po mizah. Jaz se polnim s tem, kar počne ona. Sicer pa greva vsako jutro na kavo v najin domači lokal. Tam prebereva časopise in se pogovarjava o službenih rečeh, malo poklepetava z drugimi in greva domov ali pa vsak k svojim obveznostim, službenim, neslužbenim, športnim. Natalija hodi trikrat na teden na fitnes, jaz pa sem se naveličal.
Natalija: Skupaj hodiva v savno, enkrat na leto greva kam sama. Sploh ne daleč in morda samo za dva dni, ampak se imava lepo.
Marko: Prvo leto tudi skupaj obdelujeva vrt, ki je kar velik. Uživam, ko okoli hiše delam »moška« dela. Prej jih nisem obvladal, zdaj sem se jih moral naučiti.
Natalija: Vedno sem trdila, da ne bom obdelovala vrta, zdaj pa mi je to res v užitek.
Kaj pa prijatelji, vrtne zabave?
Natalija: Lani smo prvič imeli pridelek naše trte. Ko so prijatelji prišli na naše domače vino, so ga pili tudi tisti, ki drugače ne pijejo. Midva pa zdaj pri kosilu pijeva špricer z jurko, našim domačim vinom.
Marko: Vsega skupaj smo pridelali 260 litrov mošta. Bil sem zelo ponosen.
Gotovo pa se kdaj tudi spreta.
Marko: Nikoli se ne spreva, se pa prepirava. Poznam besedi: Da, draga.
Natalija: Včasih se lotim stvari, ki jih ne obvladam. Kot je rekel, mi logistika ne leži najbolje in včasih hočem z glavo skozi zid.
Marko: In ji občasno to pustim, da se nauči. V logistiki je čedalje boljša.
Natalija: Jaz bi sprejela vse nastope, Marko pa računa na vožnjo, zastoje, stroške, na vse.
Kdo plačuje položnice?
Natalija: Marko. Jaz o tem plačevanju na internetu nimam pojma.
Marko: In plačujem jih pred rokom. Upam, da se mi bodo vsi lepo zahvalili.
Natalija: Jaz zaupam vsem, on nikomur. Tudi tu se dopolnjujeva – meni se zdijo vsi pošteni.
Marko: Trikrat sem se ji pustil pregovoriti in sem se prepustil njenemu zaupanju, in trikrat so naju prinesli okrog. Toliko o tem.
Pravita, da sta si različna, čeprav se mi zdi, da niti ne toliko. Pravijo pa tudi, da različnost dolgoročno ne deluje.
Natalija: Deluje, je pa zelo pestro. Včasih kar traja, preden se zediniva, toda na koncu znava najti boljšo pot. Tudi to, da delava skupaj, je prednost, ker marsikdo ne bi razumel mojega posla.
Marko: Za moškega zna biti kar težavno, da »prodaja« svojo ženo. Sprejeti mora tudi to, da jo moški požirajo z očmi, ko stoji na odru, ker tako in tako ne morejo gledati koga drugega, če pa nastopa solistično. To me včasih kar moti, potem pa se streznim in si dopovem, da je pomemben njen odziv, ne to, kaj počnejo drugi. Kajti nastope imava zaradi njih in tudi zaradi takšnih pogledov.
Natalija: Včasih pridejo kakšni težki moški in jih moram odpraviti z lepo besedo.
Marko: Včasih pa nastopim tudi jaz.
Kakšna starša sta?
Natalija: Najina vzgoja ne temelji na kaznovanju, ampak na nagrajevanju. Mala Anisa dobi na primer uro jahanja, ko zbere pet plusov za pet dobrih dejanj. Aiša Naja dobi revijo, albume ali gremo na kopanje. Ne vztrajava, da morajo zgodaj spat, ker potrebujejo malo spanja. Do šestega, sedmega leta so se vsi prihajali crkljat v najino posteljo. Želiva, da so odgovorni, zato jim zaupava. Sedemnajstletni sin nima ure, ko mora priti domov, ko pa je nekoč prišel zelo pozno in zjutraj ni mogel vstati, je kljub temu moral opraviti svoje delo.
Marko: Otroci nama zelo zaupajo. Veliko se pogovarjamo. Vedo, da sva vedno tukaj zanje.
Natalija: Hkrati pa morajo tudi delati. Anej na primer dela prek študentskega servisa, da bo zaslužil za šoferski izpit. Morajo se naučiti odgovornosti. Tudi punci delata naloge sami.
Pri vzgoji se torej ujemata?
Natalija: Preberem ogromno člankov in knjig na to temo in potem »predavam« Marku, ki se malo upira. Najprej se je na primer kar prepiral s sinom, pa sem ga malo ustavila, da se sin ne bi zaprl pred nama.
Marko: Saj se ni zaprl, sva skoraj bolj prijatelja kot pa oče in sin. Spoštujeva drug drugega. Tudi on je po svoje moj starš. Starši moramo samo podpirati svoje otroke na njihovi življenjski poti in jih malo popravljati, če skrenejo.
Natalija: Pred otrokom tudi nikoli ne smeš negativno govoriti o njegovih prijateljih. Sam mora ugotoviti, kdo je v redu in kdo ni. Pustiti mu moraš, da je odprtega duha.
Kaj najraje počnete kot družina?
Marko: Radi smo potovali in obiskovali zabaviščne parke, zdaj pa sin že noče več z nami. No, zadnje čase se spet počasi vrača.
Natalija: Včasih sta šla Marko in Anej kam sama in sta se moško povezovala, jaz pa grem kdaj z vsako hčerjo posebej na klepet, čaj, po nakupih in imava ženski dan. Če imaš tri otroke, te nikoli ne dobijo celega.
Kaj pa vajina strast, kako jo ohranjata?
Marko: Tega ne moreš delati namensko, strast se ohranja ali pa ne. Če jo načrtno, je to igra. Če pa moraš igrati, pojdi stran.
Natalija: V tem šovu sem enkrat moški, enkrat ženska, in Marko me ima takšno še en teden v glavi! Enkrat hodi spat z Enriquejem Iglesiasom, drugič z Evo Sršen. (smeh) Ko greva kam brez otrok, je čisto drugačna energija, sama v hiši pa sva po navadi tudi dopoldne. (smeh)Spremembe pa so potrebne.
Kaj bosta počela na stara leta?
Marko: Vidim se kot starček, ki se ima dobro v družbi ženske, ki se je še ni naveličal. Vidim ogromno vnukov, ki jih bova razvajala, kot bo le mogoče. Vidim se srečnega.
Natalija: Jaz pa se vidim z nekom pri sto letih – no, še kar s tabo –, ki še kar ne bo hotel plesati.
Marko: Ne bom več mogel! (smeh)
Natalija: Mene še ne bo minilo, še kar bom odštekana in bom delala nenormalne stvari. Ne bom babica, ki bi ležala in tarnala. Morda bova šla vsako leto malo v Indijo ali pa na morje, v kakšno kolibo. Kot družina bomo zagotovo ostali povezani, ne bom pa pletla nogavičk, ampak bom vnuke peljala v Gardaland.
