Toda kljub dolgoletnemu poznanstvu je bil obisk pri njem v Bohinju poln presenečenj. Začelo se je že ob prihodu, ko je v hiši prijetno dišalo po domačem čaju iz zelišč, ki jih nabira po okoliških travnikih in jih ima še vedno na policah pod okni, in kruhu, ki se je še pekel v peči. Da kandidira za župana Bohinja, sem seveda vedela že prej.
»Pogosto ga spečem. To je pa res povsem preprosto,« je mojo navdušenost nad talenti, o katerih širša javnost doslej ni vedela veliko, tudi pekovskem, skušal umiriti Bojan, ki v Bohinju živi že dobro desetletje, prej pa je vsak konec tedna prihajal s starši na obisk k babici in dedku.
»Moji stari starši so imeli kmetijo, ki je delovala do njune smrti leta 1996. Tukaj smo pomagali vsak vikend, potem pa so se dediči sprli glede zapuščine in se je nehalo delati. Kmetijo, ki je stara 300 let, je podedovala moja mama in jo leta 2001 dala meni. Takrat sem hišo prenovil in se preselil sem, na delo pa se trikrat na teden vozim v Ljubljano,« razlaga Bojan, ki je fotografu Šimnu najprej razložil, da mu ajdov kruh ne uspeva, ker očitno še ni ugotovil, da mora moko najprej upariti, mene pa je razveselil, ko je tankočutno zaznal, da nisem enako navdušena kot on nad sicer izvrstno domačo klobaso, in je iz zamrzovalnika vzel ričet, ki ga je na veliko kuhal ravno nekaj dni prej.
Novi župan za nove čase
Potem ko je sveže pečen kruh zavil v vlažno krpo – zato je menda tako izvrstno hrustljav –, se je razgovoril o svoji kandidaturi za bohinjskega župana. Zanjo se je, pravi, odločil, ker očitno ni bilo nikogar drugega, ki bi ponudil konkretne rešitve za njegov domači kraj.
»Že pred štirimi leti smo s kolegi razmišljali, da je treba nekaj narediti. V primerjavi z drugimi občinami je Bohinj v zadnjih desetih letih nazadoval. Imamo zelo velik potencial, vendar smo za stagniranje in nazadovanje vedno iskali zunanje krivce, zdaj pa nas je kriza prizadela še bolj. S prijatelji si želimo ljudi prebuditi iz apatije, da bodo začeli razmišljati o tem, kako bi Bohinj lahko napredoval. Ko je na začetku dvajsetega stoletja prišla železnica, se je začel razvijati, po koncu osemdesetih let pa smo kar malo zaspali. Po vseh statističnih podatkih je življenje v Alpah eno najkakovostnejših, zato ne vidim razloga, da tudi pri nas ne bi bilo tako,« pravi Bojan, ki sicer vidi številne prednosti življenja pod Triglavom. Z nahrbtnikom se lahko, na primer, peš odpravi s svoje kmetije in je po štirih ali petih urah počasne hoje že na Kredarici.
Je pa zato malce več težav, kadar se odpravi v Ljubljano. Ne samo da Bohinjci nimajo niti pločnika, tudi ceste nasploh še niso dobro urejene, da o javnem prevozu sploh ne govorimo. »Infrastruktura je v zadnjem desetletju nazadovala. V primerjavi z drugimi občinami Bohinjcem vsako leto pada dohodek in smo že precej pod povprečjem. Starejši ostajajo sami v velikih hišah, mladi pa se ne vračajo domov,« navaja razloge, zaradi katerih se je odločil, da ponudi svojo pomoč na volitvah in seveda pozneje kot vodja prenove Bohinja.
»Novinarstvo je moj poklic in delo torej imam, vendar se mi zdi odgovorno, da se človek izpostavi in s tem Bohinju tudi kaj vrne. V dvajsetih letih novinarstva sem si nabral dovolj znanja in izkušenj, zato ni razloga, da s tem in svojimi družbenimi povezavami ne bi naredil kaj dobrega za ta kraj in skupno dobro. Konec koncev se bom tukaj postaral. Tukaj je moj dom in tu se odlično počutim,« je odločen Bojan, ki ni le novinar, temveč tudi priden kmet.
Več vas čaka v najnovejših Obrazih!
