Estrada

Fina dama, ki je podlegla magiji televizije

Saša Mesarič
25. 4. 2014, 20.41
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Improvizacija, komedija, imitiranje, vodenje, igranje, pa pisanje besedil, songov in še in še vse do hitrostnega govorjenja. Česa vse to simpatično dekle ne počne in kaj ji še ostaja na seznamu želja, se človek vpraša.

Grega Gulin

Ana Marija Mitič se ob vsem tem samo smeji in pojasni, da so to le osnove in naj nikar ne pozabimo še na druge življenjske dobrote: šunka v testu, nabijanje dobre glasbe v avtu, smejanje na brezzvezen vic, princeskini krofki, kabriolet, dizajnerske torbice ... »No, ampak šalo na stran – imam srečo, da v življenju lahko počnem stvari, ki me veselijo,« je zadovoljna neustrašna Ljubljančanka. Morda je »neustrašna« tukaj malce prekmalu, saj se hitro spomni na skoraj osamljen primer ovire – Šmarno goro – in doda: »To je res hribovski zalogaj, ki se ga ne bi lotila kar tako, sploh ker je ob vznožju toliko dobrih gostiln!« (smeh)

Običajno s standupom in komedijo spravljate v smeh druge, pa vi, je vas težko nasmejati? Kdo pa vas najbolj nasmeje?

Ja, to bo kar držalo. Očitno sem stereotipna predstavnica humoristov, ki se v osnovi prej kot z napadi smeha spopadajo z depresijo. Vsekakor se sama veliko bolj kot kakšnemu poklicnemu zabavljaču nasmejem vsakdanjim življenjskim situacijam, ki ponujajo obilo res smešnega materiala.

Morda kak kolega, ki se loti oponašanja vas?

V improvizacijskih krogih je stalno prisotno šaljenje na tuj in lasten račun. Nekako bi lahko rekla, da velja pravilo »Vse, kar izrečeš ali narediš, bo uporabljeno proti tebi«, vendar v maksimalno dobrem smislu, samo zavoljo šale.

Nasmejati ljudi je v osnovi, sploh danes, trdo delo, se vam ne zdi?

Da. Poleg tega ima vsako občinstvo svoje kaprice in je dovzetno za določen tip humorja. In sploh, kadar je pred njimi ženska, so prej zadrgnjeni kakor pa milo sprejemajoči. No, meni jih je še vedno uspelo prepričati, da sem vredna pozornosti, in potem je zmaga ob uspešno opravljenem nastopu še toliko slajša.

Kmalu bo letošnja Improvizija, se boste imeli čas pripravljati tudi za to tradicionalno »zabavo«?

Oooh, letos pa se bom morala tej čudoviti parodiji na Eurosong žal odpovedati. To je bila zelo težka odločitev, saj sem pri tem projektu od njegovega začetka, ampak prepričana sem, da bo ekipa zopet naredila noro dober improviziran šov.

Boste na kakšen način vseeno sodelovali in … kako se vam je uspelo prebiti se vse do »hrama kulture«?

Letos bom prireditev spremljala iz meni izjemno čudne perspektive – iz udobnega stola v dvorani. Sicer pa smo projekt začeli v KUD-u Franceta Prešerna, in to zelo skromno: sposojali smo si scenografijo in doma iskali primerna oblačila za nastop. No, ker smo dobro delali, smo prišli celo v bleščavi Cankarjev dom.

Zakaj ste se odločili sodelovati v oddaji Znan obraz ima svoj glas?

Ker imam rada šovbiznis. Da ne boste mislili: čeprav je videti mamljivo zanimivo, lahkotno, sproščeno in bleščavo, je za vsako oddajo pretečenega ogromno znoja. To, kar se dogaja za kamero, je meni neke vrste magija, ki sem ji podlegla ob prvem srečanju s televizijo.

… in potem morate podrediti tri mesece življenja surovim jajcem, mučenju trenerjev, savnanju, aerobikam, bodyattacku …?

Hja, ampak so vse to prijetne naloge in skrbi. Poleg tega sem dobila novo družino. In vsi se imamo med seboj srčno radi. Sploh s Tomažem Ahačičem in Vladom Piljo se včasih počutim, kot da smo navihani bratci.

Zdaj je na vrsti Arsen Dedić. S koreografijo verjetno ne bo težav, s čim pa?

Z moško gestikulacijo. Na studijski vaji sem ugotovila, da se usedem kot dama, hodim kot dama, govorim kot dama, konec koncev še mikrofon primem z iztegnjenim damskim mezinčkom. Če sem se kdaj pritoževala nad tem, da moški niso dovolj robavsasti, vzamem vse nazaj: zdaj vem, kako težko je biti ta prav dec! (smeh)

Estrada