V slovenskem smučanju ste pustili neizbrisen pečat, kar vam je gotovo v zadovoljstvo, zasebno pa vam ni šlo prav gladko.
Ni preprosto živeti življenja, kakršno sem živel jaz v svoji štiridesetletni delovni karieri. Notranje me je sicer zadovoljila, vendar so trpeli vsi, ki so mi bili blizu. Ni preprosto, če si od 150 do 180 dni na leto zdoma in so edina vez telefoni. Klici iz tujine so bili takrat izjemno dragi, jaz pa sem bil celo tako zagnan in predan smučariji, da sem tudi takrat, ko smo imeli tekmo v Mariboru (domačem kraju, op. p.), spal v hotelu. Hotel sem biti s tekmovalci, z njimi večerjati, imeti večerni sestanek pred tekmo, biti takoj zjutraj v stiku z njimi, žena z malim otrokom in dojenčkom pa je bila doma sama za vse. Ko sva se poročila, sva bila še oba študenta in moral sem zaslužiti, da sva preživela. Moji starši nama niso mogli pomagati, njeni pa so živeli v tujini. Ko je bil starejši sin star 14 dni, sem šel v vojsko, potem pa je že sledila kariera v smučarskih krogih.
Kako ste sprejeli ženino željo, da bi se ločila?
Šokiran sem bil. Bil sem prepričan, da je vse v redu in imam urejeno družinsko življenje. Gradil sem kariero, doma pa sem imel ženo z dvema otrokoma, prepuščeno samo sebi. Najbolj grozno je, da se nisem zavedal, da gre kaj narobe. Seveda sem bil potrt, ko mi je predlagala ločitev, po drugi strani pa sem jo razumel, da ni več pripravljena tako živeti. Ko sva se ločila, sta bila Matija in Miha stara šest in osem let. Takrat sta me najbolj potrebovala, mene pa ni bilo. Še danes mi sem ter tja povesta, kako težko je bilo odraščati brez očeta. Prva ločitev je bila zame res travmatična izkušnja.
Potem je prišla nova ljubezen. Očarala vas je novinarka Nina Zagoričnik, a se tudi drugič ni izšlo prav dobro za vas, kajne?
V tej zunajzakonski zvezi se je rodila hči Nike; zdaj je uspešna arhitektka v Parizu in mi še danes pravi Toto. To je najbrž izpeljanka iz Tone in ati. Z njeno mamo Nino se je končalo tako, kot se je. Tudi ona je predlagala, da se razideva in narediva konec takemu nemogočemu življenju ter greva vsak svojo pot. Pri vsem tem sem vesel, da so bile te ločitve korektne, brez slabe volje, jeze in metanja polen pod noge. Z obema nekdanjima partnericama sem vseskozi v dobrih odnosih.
Kaj pa vas je pritegnilo pri vaši zdajšnji ženi? Kako vam je uspelo obdržati njo?
Preprosto sva se našla, srečal sem svojo sorodno dušo. Najina zveza, ki traja že 22 let, je trdna kot pohorski granit. Partnerja se morata ujeti 100-odstotno, le 50-odstotno ni dovolj. Ona počne vse, kar počnem jaz, všeč so nama iste stvari. Smuča in igra golf, prav tako pa je tudi velik del svojega življenja posvetila karieri. Bila je na nekaj vodilnih položajih in je razumela, da služba zahteva celega človeka. Včasih pravijo, da se nasprotja privlačijo, jaz pa se ne strinjam s to trditvijo. Privlačijo se samo, če sta dva stacionarna in skupaj gledata televizijo – če eden raje gleda filme, drug pa šport, kupiš dva televizorja in je problem rešen. Drugače pa je, če sta aktivna. Kako bi bilo, če bi jaz trikrat ali štirikrat na teden igral golf, ki bi se zaradi druženja s prijatelji še zavlekel, ona pa bi me čakala doma? Enkrat sem že naredil to napako, ne želim je ponoviti. Spominjam se, da sem v prvem zakonu po mesecu ali dveh prišel domov in šel kar s prtljago najprej do prijateljev. Taka srečanja so se včasih tudi zavlekla. Ko je žena izvedela, ji ni bilo prav.
V tem zakonu se vam je rodil četrti otrok. Ali zdaj očetovstvo doživljate drugače? Ste se najmlajši posvetili bolj kot drugim otrokom?
Lana je imela očeta, česar za preostale tri otroke ne morem reči. Ko se je rodila, sem bil v službi v Ljubljani in sem se vsak konec tedna pripeljal domov v Maribor. Ko sem se leta 2006 upokojil, je bila stara 11 let, 22. junija pa bo polnoletna. Zelo sva navezana drug na drugega. Je zelo pridna in marljiva dijakinja, ki se ne zadovolji s štiricami. Skrbi me, ker se preveč žene zaradi šole, želi biti popolna in ima zato pogosto želodčne težave.
V kakšnem odnosu pa ste zdaj z drugimi tremi otroki?
Povezani smo, se srečujemo, druga na drugo sta navezani zlasti dekleti. Ko je Lana v Ljubljani, gre denimo k Nini, moji nekdanji partnerici, ki jo lepo sprejme. Otrokom pomagam, kolikor jim lahko, vendar imam zdaj le pokojnino. Po eni strani je prav žalostno, da morajo starši pomagati sinovoma, ki sta stara 43 in 45 let. Saj veste, kako gre, ata, pomagaj pri kreditu, pa pri drugem pa pri tretjem.
Najstarejši Miha je imel velike ambicije in se je podal v velik posel. Izdeloval je kuhinje visokega cenovnega razreda, vendar je prišla kriza in je posel propadel. Ima dva otroka in gre res na tesno.
Drugi sin Matija je zelo svojevrsten. Kmalu je presodil, da nima smisla študirati ekonomije, saj tako ali tako ni nobenih služb. Je lastnik majhnega lokala v središču Maribora, ki sem mu ga pomagal kupiti pred leti, vendar ne prinaša nekih strašnih rezultatov. Pred kratkim sem mu moral iti celo za poroka pri nakupu avtomobila. Je velik ljubitelj glasbe, predvsem džeza, in njegove velike sanje so, da bi nekoč imel lokal z živo glasbo. Poletja preživlja na Mauritiusu, zime pa v Chamonixu. Je namreč vnet ljubitelj deskanja na vodi in snegu. Skromen je in bi dal vse, da bi lahko počel kaj od tega, pa čeprav bi mesec dni spal v šotoru na plaži in na dan pojedel le kos kruha in pil vodo. Ti ljudje so res posebni, vendar je zanj to nekakšna svoboda, ki se ji ni pripravljen odreči.
Nike je tudi simpatično dekle. Zadnjič smo bili skupaj na smučanju in s seboj je pripeljala svojega francoskega partnerja. Ampak ti otroci mislijo, da če gremo skupaj na smučanje, bo kar ati vse plačal. Danes ni rožnato za nikogar.
Ste kaj nasprotovali, ko se je vaša žena odločila, da gre na samostojno poslovno pot?
Nikakor ne, prav zato sva lahko tudi veliko več skupaj. Pred leti sem postal navdušen golfist in zdaj lahko pogosto igrava skupaj. Ta golf je prav posebna zgodba. Za 60. rojstni dan so mi prijatelji kupili opremo in mi plačali tečaj ter letno karto za golfišče na Ptuju. Darilo sem odložil v kot in je tam ležalo nekaj let. Potem pa me je, ker so igrali tudi drugi, zagrabilo. Nekega dne sem vzel s sabo tudi ženo in še isti dan se je dogovorila za obiskovanje tečaja. Takrat je bila zaposlena kot direktorica marketinga v Probanki in kmalu zatem jo je eden od poslovnih partnerjev prepričal, da je prevzela zastopstvo za Slovenijo za blagovno znamko oblačil za golf. Danes se je treba v tem poslu nenehno boriti. Kriza se pozna povsod.
Za golf mnogi mislijo, da je snobovski šport. Se strinjate s tem?
Nikakor ne, sicer so pa podobno govorili tudi za tenis. In tudi ni res, da je tako drag. Letna karta stane 600 evrov in tudi opremo je mogoče dobiti po zmerni ceni, če le ne spadaš med tiste, ki morajo imeti vse iz najvišjega cenovnega razreda. Navdušen sem nad golfom v Turčiji, tam sem bil že petnajstkrat, nazadnje letos pozimi.
Kaj vas še navdušuje, s čim se kratkočasite?
Že 25 let hodimo vsak konec junija s prijatelji jadrat. Jadranje smo na september preložili le tisto leto, ko se je 22. junija rodila Lana, zalomilo pa se nam je lani, ko je odpadlo. Očitno tudi junija letos ne bo šlo, ker je eden od kolegov preveč zaposlen, upam pa, da bomo to naše tradicionalno jadranje izpeljali septembra.
Ste imeli kdaj občutek, da so bili smučarji del vaše družine?
Seveda sem se tako počutil, saj sem bil z njimi več kot z družino, zato sem še toliko bolj čustveno doživljal vse tiste tragične dogodke, ko so odhajali drug za drugim. In tako mladi. Jože Kuralt, ki se je ponesrečil ob vrnitvi s tekme na Japonskem, trener Aleš Gartner, Lea Ribarič, ki je umrla na poti s treninga, pa Tomaž Cerkovnik, ki je podlegel kapi na Hvaru, Rok Petrovič, ki je preminil pri potapljanju, lanskoletna tragična smrt Borisa Strela.
Se s drugimi nekdanjimi tekmovalci še kaj srečujete?
Vidimo se predvsem na kakšnih prireditvah. Rad bi jih bolj povezal, saj si želim, da bi sodelovali s Smučarsko zvezo Slovenije, če se bom tja neprofesionalno vrnil tudi jaz. Ti fantje in dekleta imajo ime in izkušnje, take pa ta trenutek potrebujemo. Jaz še danes lahko potrkam na vrata vsakega podjetja in me tajnica ne bo zavrnila, če se želim pogovoriti z direktorjem. Tudi tisti iz mlajše generacije me spoštujejo.
