Za njihove najuspešnejše skladbe danes veljajo Na pavrah, Pridi zvečer (njihova prva posneta skladba), Kam le čas beži, Rženova Tinka, Moji mamici, Kovaška in druge.
Ansambel Štirje kovači iz Slovenj Gradca je prek radijskih valov po vsej Sloveniji postal znan po letu 1964, to je približno v istem času kot Ansambel Lojzeta Slaka in Fantje treh dolin. Franc Šegovc, vodja ansambla, je med pogovorom z mag. Ivanom Sivcem začetek delovanja skupine postavil že v leto 1954, člani skupine pa naj bi v slogu narodnozabavne glasbe igrali tudi že prej. Ker so štirje člani takratne zasedbe (Franc Šegovc, Tone Breznik, Tine Lakovšek in Maks Klančnik) delali v slovenjgraški kovaški industriji, so se preprosto poimenovali Štirje kovači. Kot kvintet s pevcem in pevko so delovali od leta 1972, v zdajšnji zasedbi, ki neprekinjeno ustvarja že dobrih dvajset let, pa so Franc in njegova žena Hermina Šegovc, Srečko in Jože Sedar, Viktor Vrhovnik, Leopold Kranjc ter Zdenko Zdovc.
Štirje kovači so izdali več kot 30 plošč in zgoščenk.
Njihov več kot aktualni jubilejni (dvojni) album Sprašujejo, kak' dolgo še, na katerem je 56 pesmi, pa že postavlja rekorde, saj se je uvrstil na lestvico najbolje prodajanih albumov v Sloveniji, kar je za narodnozabavno zasedbo zagotovo velik uspeh. Na prvi zgoščenki omenjenega albuma je zbranih trideset skladb, med katerimi najdemo legendarne Na pavre, Kam le čas beži, Čakal sem ob potoku, Rženova Tinka, Zima je že tu in mnoge druge skoraj ponarodele kovaške pesmi. Na drugi zgoščenki pa je 26 domačih pesmi, z naslovno Sprašujejo, kak' dolgo še.
Številne skladbe – teh je bilo prek 700 – je ustvaril ravno Šegovc. Prav on je najzaslužnejši za enkratno prepoznavnost ansambla, saj je zanj ustvaril zavidljivo število domačih viž, več kot petsto pa je bilo izdanih na različnih nosilcih zvoka. Ampak Franc Šegovc ne bi bil to, kar je, če bi ustvarjalno počival. Pred časom je v samozaložbi izdal knjižico z naslovom Pesmi Franca Šegovca za male vokalne skupine in zbore.
Doma se je veliko pelo!
O svojem še enem uspehu pa je povedal: »Pri nas doma se je veliko pelo, tudi oče in mama sta bila odlična pevca in sta od mladih nog prepevala v zborih. In tudi nas, otroke, sta vedno znala pritegniti k petju. Že takrat sem si želel, da bi sam napisal katero pesem. Bil sem star 15 let, ko sem napisal prvo skladbo, do zdaj pa več kot 700 melodij. V zadnjem obdobju me je pritegnilo ustvarjanje za male pevske skupine in zbore. Dober odziv me je spodbudil, da sem izdal še notni zvezek s 15 skladbami, priložen je še cede z njimi. Posneli so jih Družina Breznik, Modrijani, Spomini, Novi spomini, Mladi veseljaki in Štirje kovači. Vesel sem izida te knjižice, saj vsaka pesem človeka tolaži, ga zdravi in mu pomaga lepše živeti. Boljšega zdravila od lepe pesmi ni.«
