Estrada

Slovenski kuhar 'ubija' s hrano

Simon Rosc/M.J.
29. 1. 2014, 11.05
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Kuharski mojster, čigar jedi vsako leto znova in znova okušajo pomembni možje z vsega sveta. Človek, zaradi čigar hrane so celo sestanki bolj obiskani, in človek, ki je prepotoval svet, da zdaj svoje goste navdušuje z okusi. Uspelo se nam je prikrasti v njegovo kuhinjo in ne samo to, tudi okusno in predvsem obilno nas je postregel.

Grega Wernig

Jerneja smo obiskali v njegovi kuhinji v prenovljenem hotelu Piran, ki nas je že ob našem prihodu razveselil in za našo dobrodelno akcijo – zbiranje pomoči za Bora iz Ivančne Gorice – podaril darilni bon v vrednosti 250 evrov. Zares lepa gesta in človek ob tem pomisli, kaj nas šele čaka, če je že sprejem tako lep. Jernej nas je takoj odpeljal v kuhinjo in drugega niti nismo pričakovali, saj je to zanj gotovo najlepši prostor. In se je začelo – vihtenje ponev in kuharskih pripomočkov. A tudi njegov namazani jezik ni veliko zaostajal za njegovimi ročnimi spretnostmi.

Jernej je v življenju veliko prepotoval, zato se je tudi odločil, da nam pripravi jedi z različnih koncev sveta. Naše kulinarično doživetje bo prepotovalo Ameriko, Avstralijo in se zaključilo daleč na severu Evrope.

Za začetek smo 'odpotovali' v Ameriko, kjer Jernej vsako leto en mesec kuha na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu. Njegove jedi jedo najvišji predstavniki držav, ki se tisti mesec oglasijo pri veleposlaniku na najrazličnejših dogodkih. Odločil se nam je pripraviti pravi ameriški burger. Ne takega, kot smo ga vajeni iz uličnih hitrih restavracij, ko je v njej milimetrska pleskavica. Ne, okusili smo burger, ki mu ni para. Ob tem je naša debata nanesla na slovensko poulično hrano, za katero Jernej jasno in glasno pove, da ta ne obstaja. »Nekateri so poskušali na raznih sejmih. Ponujajo na primer kranjske klobase in bograč. Žalosten ugotavljam, da ti 'štanti' samevajo, medtem ko pleskavic in čevapčičev skoraj ne utegnejo sproti pripravljati,« pove brez dlake na jeziku.

Seveda je debata nanesla tudi na njegova potovanja po svetu, ki jih je vedno znova zaznamovala lokalna hrana. Povedal nam je, da je bil njegov namen potovanj vedno promocija slovenske in učenje tamkajšnje lokalne hrane. »Če si kuhar, moraš iti v tujino pogledat, kako stvari potekajo tam. Jaz sem bil v Ameriki, Avstraliji in na Islandiji. A dejstvo je, da je v tujini kuhar gospod, pri nas pa žal ni tako,« je bil kritičen Jernej.

Zanimalo nas je tudi, kaj slovenskega skuha pomembnežem v tujini. Ob tem je najprej izpostavil veliko težavo, do katere pride včasih, ko kuha daleč stran od doma. Velikokrat namreč težko dobi vse potrebne sestavine, ki jih potrebuje. Tako nam pove zanimivo zgodbo, ko je na veleposlaništvo za slavno večerjo skuhal žolco. Pred tem je postregel še kokošjo juho, zraven pa govejo pečenko in štruklje, za sladico pa borovničev štrukelj. Kdo bi si mislil, da bo imel težave skuhati prav žolco. S težavo je namreč dobil svinjsko glavo, a jo naposled je, s pomočjo prijateljev. In še sreča, da mu je uspelo. »Redko se na takih večerjah zgodi, da kdo želi pojesti več, kot dobi na krožniku. V primeru žolce se je zgodilo ravno to,« pove ponosno.

Med razlaganjem o tujini je že nastal burger. Sočno meso z omako, narejeno posebej za burger, v olju popečena čebula, sveža zelena solata, češnjev paradižnik in sveži dateljni. Ker pravega ameriškega burgerja ni brez debelih kislih kumaric, je seveda Jernej priložil še te. Med pokušanjem je zavela tišina. A samo zato, ker nismo imeli časa govoriti, saj so bile naše brbončice preveč zaposlene z noro dobrimi okusi.

Naše potovanje smo nadaljevali v Avstraliji, za katero pove, da je bil kar precej razočaran nad njeno kuhinjo. Predvsem so velik del njihove moderne kuhinje prevzeli Azijci, v osnovi pa je popolnoma ista kot angleška. A vseeno, če gremo v Avstralijo, potem vsekakor ne moremo mimo zrezkov na sto in en način. Predvsem v najrazličnejših marinadah. In enega takih je pripravil tudi za nas. Marinada je sicer za vedno ostala skrivnost, a sočen in lepo karameliziran goveji zrezek z naravno omako in kipnikom se je kar topil v naših ustih. Seveda je Jernej poleg ponve spet vrtel svoj jezik in spregovoril o zahtevnosti slovenskih gostov: »Slovenski gostje šele zdaj prihajajo na nivo, ko vedo, kaj je kakovostna hrana, in se zgodi, da kdo kaj zavrne.« Je pa spregovoril tudi o površnih slovenskih kuharjih, ki iščejo bližnjice do okusne hrane. »Meni se želodec obrne, ko pridem v kuhinjo in ima kuhar poleg soli in popra na pultu še vegeto. Ta v vrhunski kuhinji nima česa iskati,« je bil kritičen.

Med okušanjem avstralskih okusov nam je pokazal različna zahvalna pisma veleposlanikov, ki dokazujejo, kako cenjen kuhar je.

Beseda je nanesla tudi na kuharska tekmovanja, ki jih je vse prej kot pohvalil. »Meni je najlepše kuhati, ko imam na voljo le nekaj sestavin in moram iz tega nekaj skuhati. Tekmovanja, na katera se pripravljaš mesece in vnaprej veš, kaj boš skuhal, se mi zdijo nesmiselna. Dosti boljša so tekmovanja, kjer ne veš, kakšne sestavine boš dobil, in moraš iz tistega nekaj pripraviti – pokazati kreativnost in kuharsko znanje. Tudi sam imam nekaj medalj s tekmovanj, a mi ne pomenijo dosti. Veliko več mi pomeni na primer zahvalno pismo nekoga pomembnega,« nam je pripovedoval.

Naše druženje se je nato preselilo na barko Podlanica, kjer nas je sprejel kapitan Rok, Jernejev prijatelj, ki našega kuharja tudi uvaja v ribištvo, kamor ga zadnje čase vleče srce. Na barki so nas že čakale ostrige, ki so nekoliko potešile naš tek. A le za nekaj trenutkov, saj je iz kuhinjice hitro zadišala naslednja jed. S kulinaričnim doživetjem smo se preselili daleč na sever, na mrzlo Islandijo. Kot smo pričakovali, nas je čakala jed iz morskih globin. Če se sprva zdi, da riba, pivo in vanilja ne gredo skupaj, naj vam povemo, da je to daleč od resnice. Riba v omaki s pivom in vaniljo, za prilogo pa še kuhan krompir s koprcem in blitvo, je bila tista pika na i okusom z različnih celin, ki smo jih okušali ves dan.  

Jernej Podpečan je v svoji bogati zgodovini zdrgnil že nešteto ponev in kuhalnic. Največ predvsem za vrh diplomacije, kamor se vsekakor štejejo predsednik in premier Islandije, diplomacija Evropske unije, gospodje iz ameriškega zunanjega ministrstva, najbogatejši Slovenec v ZDA in še bi lahko naštevali. Imel pa je priložnost kuhati in streči tudi s Titovim butlerjem in kuharico, pa tudi z butlerjem nekdanjega ameriškega predsednika ZDA Georgea Busha.

Na hrano, ki nam jo je skuhal Jernej, bi se zlahka navadili, a bi verjetno kaj hitro potrebovali večje konfekcijske številke. Vsega lepega je enkrat konec in tudi našega druženja je bilo. Odšli smo s polnimi želodci in skritim receptom v žepu, da bomo lahko dobro jedli tudi doma.