Vesela je, da je lahko v živo spremljala postavljanje temeljev nove države. Vrača se zadovoljna in dobre volje. »Ljudje na Kosovu so veliko bolj optimistični kot mi, čeprav imajo precej manj. Dajo ti ogromno energije,« pravi. V novo leto prvič v življenju vstopa brez velikih načrtov za prihodnost, a brez skrbi. Gotovo bo kmalu pred njo nov zanimiv izziv, kriza je namreč predvsem v naših glavah.
Evropski projekt. Leto kasneje se je z veseljem odzvala povabilu k evropskemu projektu, ki naj bi tamkajšnjim ljudem približal Evropsko unijo. Mladim je s svojim televizijskim znanjem pomagala pripravljati oddaje z evropsko tematiko za kosovsko televizijo – od začetka do konca. »Z voditeljskim parom Albanko in Srbom – eden od ciljev projekta je združevanje albanske in srbske mladine – smo prvo leto potovali po državah Evropske unije in iskali konkretne primere dobre prakse, ki bi jih bilo mogoče uporabiti tudi na Kosovu.« V Sloveniji so recimo obiskali Goriška brda in vinarja Kristančiča, kot zgled, kaj vse je mogoče narediti in doseči v regiji, ki ni slovela po vinu. »Kosovo ima še danes največjo vinsko klet na Balkanu in Rahovec oziroma Orahovico po srbsko – območje, znano po vinski trti. Med vojno so vse vinograde požgali, zdaj pa poskušajo regijo ponovno oživiti. Celo ljubljanska Semenarna je pred časom prispevala nekaj trt, tamkajšnji mladi vinarji pa se trudijo obuditi tradicijo.« Francijo so med drugim pokazali kot državo z odlično infrastrukturo, Anglijo pa, ker največ vlaga v inovacije. »V zadnjem letu pa sem z drugo skupino pripravljala serijo ekoloških oddaj.« Ekologija se ji je zdela dovolj nepolitično področje, kjer je mogoče pokazati, kaj lahko spremeniš, da si prijaznejši do okolja. »To je nova tematika za Kosovo, kjer ne ločujejo odpadkov in niso gospodarni z vodo. Pri njih je zima lepa, ker sneg pokrije vse odpadke!« Presenetljivo so to temo zelo zagrabili. »Veliko časa smo preživeli med domačini na podeželju. Tudi na Kosovu smo našli zglede dobre prakse – ljudi, ki se zavedajo pomena samooskrbe, recimo. V tej deželi raste vse, imajo odlično zemljo, žal pa je še vedno moderno jesti tujo hrano iz uvoza. Smo pa našli tudi restavracije, bare, ki iščejo lokalne proizvajalce sadja, sir domačih kmetov …«
Stereotipi in miti o Kosovu. Mnogo ljudi jo je spraševalo, ali se tam doli ni počutila ogroženo, a z roko zamahne, da je to le eden od mitov in stereotipov, ki jih še vedno imamo o Kosovu. »Nikoli nisem čutila nikakršne nevarnosti, niti enega konflikta nisem imela. Kadar v medijih govorijo o Kosovu, ponavadi o Kosovski Mitrovici, kjer seveda so težave, se pa razmere že spreminjajo. Tamkajšnji Srbi se že skušajo integrirati. Veliko ljudi ima še vedno pred očmi vojake in zgodbe o korupciji, ampak Kosovo je veliko več kot to. Mene sta pritegnila izjemen optimizem in energija ljudi. Več kot 75 odstotkov je mlajših od 35 let, tukaj je neverjetna doza mladosti. Ena starejših sem, kadar se sprehajam po bulevarju Matere Tereze v Prištini, kar je neverjetno, ker prihajam iz dežele, kjer je več starejših. Presenetila me je solidarnost med ljudmi, sploh v teh prvih letih izgradnje države. Veliko kosovskih Albancev z dobro službo v Sloveniji se je vrnilo, da bi pomagali graditi novo državo. Prav zanimivo je, kadar te Kosovec pozdravi slovensko z dolenjskim ali štajerskim naglasom,« se smeji. »Veliko ljudi je med vojno zapustilo državo ali imajo vsaj kakšnega sorodnika v tujini, zato znajo vsi mladi vsaj še en tuji jezik. Naš uradni jezik je bil angleščina, ker sem delala z mešano generacijo, ki je manj obremenjena z vojno. V Prištini je spet mogoče videti mešane mlade pare – vidiš Srbkinjo, ki hodi z Albancem, in nasprotno, to je edino upanje, da bo ta mlada generacija potegnila deželo naprej.«
Navade in običaji. »Čeprav je to dežela brez morja, imajo čisto mediteranske navade. Zelo pomemben del dneva je korza – promenada po službi. Kosovo je najrevnejša država v Evropi, povprečne plače se gibljejo med 100 in 120 evri, večina ljudi nima denarja, da bi hodila po restavracijah, imajo pa zato promenado. Lepo se oblečejo in se po bulevarju Marije Tereze sprehajajo ure in ure. Zanimivo je tudi, koliko je barov in restavracij v Prištini, zdelo se mi je, kot bi prišla v katero od mest, ki slovijo po živahnem življenju. Zabave so super, vse dni v tednu se je mogoče zabavati ob živi glasbi, ob čemer je večina tujcev presenečena. Kosovo je tudi dežela za kofetarje – pije se veliki in mali macchiato, kot v Italiji. Kot že rečeno, je veliko Kosovcev po vsem svetu in vsak je nekaj prinesel; pašta je natančno takšna, kot mora biti – al dente. Pijejo dobra francoska vina, čeprav so tudi domača vse boljša.«
Nasmeji se ob spominu na zmešnjavo z imeni ulic. »Imena so menjavali, kot so menjavali režime. Stare junake so zamenjali srbski, srbske albanski, zdaj nosijo imena svetovnih osebnosti. Ena je recimo Ulica Billa Clintona. Ko sem bila prvič na Kosovu, so se menili, da bi eno poimenovali po Janezu Drnovšku. So balkanski narod, ki ljubi velike junake. Še sami Prištinci ne vejo točno, kako se imenuje kakšna ulica. Orientirali smo se po drevesih, semaforjih, kioskih, kavarnah … Cela zmeda je bila s temi ulicami. Kosovo je tudi dežela eksperimentov – še vedno imajo slovenske in monaške številke mobilnih telefonov, njihova uradna valuta pa je evro, čeprav niso v Evropski uniji.« Ko razmišlja o priložnostih za to državo, ne more mimo smučanja. »Brezovica je bilo eno velikih smučišč. Med olimpijskimi igrami v Sarajevu so imeli celo pripravljeno olimpijsko progo, če v Sarajevu ne bi bilo dovolj snega. EU je načrtovala, da bi financirala v infrastrukturo na tem smučišču, pa so projekt ustavili.«
Dežela me je spremenila. Kljub temu da se njen projekt končuje – spomladi bodo na kosovski televiziji zavrteli deset oddaj, ki so jih posneli – je Kosovo ostalo v njenem srcu. »Čim več Slovencev skušam navdušiti za obisk, saj nas imajo v zelo dobrem spominu. Veliko Kosovcev je služilo vojaški rok pri nas in Slovenijo dobro poznajo.« Vsak mesec se je vračala domov polna energije, vedno nasmejana, tako da je bila med Slovenci že kar sumljiva, hudomušno dodaja. »Delala sem z mladimi in se nisem ukvarjala s politiko.« Razmišlja, da ji je bilo zato verjetno tako lepo. Prvič v življenju vstopa v novo leto brez kakih velikih načrtov za prihodnost. »Kot svobodnjak sem vedno imela kakšne projekte na zalogi.« Za začetek se bo predvsem malce spočila, saj je za njo naporno leto, veliko je potovala. »Še vedno pa bom pripravljala oddajo Čez planke, zadnja leta sodelujem tudi pri oddaji Dobro jutro.« Na Kosovo se bo gotovo še vrnila. »Rada bi šla v planine h kakšnemu rejcu psov šarplanincev, pa med Gorane – manjšino na Kosovu, ki živi na Šar Planini in so znani po tradicionalnih porokah v oblekah, ki tehtajo na kilograme, tudi v Prizren bi še enkrat šla – zame je to najlepše mesto na Kosovu, od koder je bil oče Marije Tereze, znano je tudi po filigranu in zelo močni turški manjšini, potem bi šla z veseljem na jazzovski festival v Prištino, ki sem ga letos zamudila.« Predvsem pa bi rada v sebi še dolgo obdržala tipično kosovsko pozitivno naravnanost. »Nasploh si želim več pozitivnosti med Slovenci, da najdemo tudi pri sebi nekaj lepih stvari, ki jih gotovo imamo, pa da se ne bi kar naprej izgovarjali na krizo. Saj ta je, seveda je, ampak kriza je tudi v glavi. Toliko imamo uspešnih rojakov na raznih področjih, lepo bi bilo o takih ljudeh poročati na prvih straneh časopisov.« Koliko lepega in občudovanja vrednega imamo v sebi in okoli nas, opazimo šele, ko deželo zapustimo. Vendar: »Bolj ko potuješ in spoznavaš tujino, boljši Slovenec si!« ugotavlja Mojca.
