BORIS KOBAL Eden od najbolj priljubljenih umetnikov na sončni strani Alp je pred kratkim dobil nagrado občinstva, na katero je lahko upravičeno ponosen. Sicer pa to ni presenečenje za tiste, ki dobro vedo, da je njegovo delo pri občinstvu zelo cenjeno.
Da je naš igralec spoštovan, se ne nazadnje vidi tudi pri obisku predstav – komedija Poslednji terminal, v kateri igra s kolegom Gojimirjem Lešnjakom - Gojcem, je običajno povsem razprodana, gledalci pa so navdušeni tudi nad bolj resno predstavo Po mojem Slovenci. Zanimivo je, da so resni kritiki do Kobala običajno (kar preveč) kritični – kritičen pa je seveda tudi on do njih, kar nam je zaupal v pogovoru.
Kritika je daleč od stroke in se kar nekaj piše.
Ali čudna režiserjeva navodila kaj pripomorejo k igralskemu dosežku? Slišala sem, da so igralci med drugim že morali ujeti in pojesti goloba, lulati sredi Prešernovega trga ... Vse pač v sklopu priprav na predstavo.
Ne vem. Prav gotovo je za vsakega igralca izziv nekaj novega, vendar je to njegov problem. Glavna težava pa je, kaj pride do nas in kaj nam to pomeni. Ali je teater sestavljen le še iz nekih znakov in citatov, ker ni novih idej? Je to smrt teatra?
Kaj pravite na to, da si je Gašper Tič upal povedati na glas svojo kritiko gledališke scene na podelitvi Borštnikovega prstana?
Tudi sam sem bil vedno kritičen do teatra, vendar so me povsod začeli gledali kot okostenelega tradicionalista, starca. Očitno se je tudi on že postaral, hehe.
Pri nas velja politika, da je bolje biti tiho, saj lahko država v nasprotnem primeru da manj denarja. Ali ne bi bilo v času krize dobro ločiti zrno od plevela?
Kaj je zrno in kaj plevel, je nevarno polje, in ne bi se rad postavil v vlogo razsodnika, saj zagovarjam svobodo umetniškega izražanja. Biti cenzor je slaba opcija. Če bi država določala, kaj je dobro in kaj ne, gotovo ne bi bilo dobro. Država in kulturno ministrstvo morata ustvariti pogoje, da lahko vsi ustvarjajo, saj bo le takrat naš prostor bogat. Sami pa se bomo odločili, kaj si želimo ogledati, ne moremo pa le v eno smer. Za vse smeri smo premajhni, in to premajhni tudi v glavah.
Vedno se najdejo kritiki tistih, ki so javno izpostavljeni. Vas neupravičene kritike še lahko razjezijo?
Neupravičene kritike me še vedno razjezijo, če so neumne, in teh je večina. Vendar se ne zagovarjam pred njimi. Nikoli se ne moreš navaditi neumnosti, mati neumnosti pa je vedno noseča. Kritika pa je na vseh področjih na psu, ker je daleč od stroke in se kar nekaj piše. Zdaj tudi pri nas delimo točke za oceno predstav, kot za gostilne.
