Jože, ste v vsem tem času kdaj razmišljali o spremembi imena oziroma razhodu?
O spremembi imena nismo nikoli razmišljali, saj nam je pisano na kožo. Že beseda Čuki pove marsikaj o nas, in sicer da v glavnem naokrog letamo ponoči, smo mogoče tudi malo modri in smo 'tiči', kot se šika. Da bi prenehali biti Čuki ali pa kar glasbeniki, si je pa zares težko zamisliti!
Kako vam godi naklonjenost publike; se je ta kdaj znašla na kritični točki?
Lahko rečemo, da so nam bili v določenih obdobjih nekateri mediji bolj ali manj naklonjeni, publika pa je vedno rada poslušala naše pesmi in hodila na naše nastope. Verjetno sicer ne bi prodali največ plošč v Sloveniji in toliko nastopali po vseh možnih prireditvah.
Vsi člani Čukov upamo, da v času svojega delovanja nismo naredili kakšne prevelike škode slovenski glasbi.
Imate morda še kakšno neizpolnjeno željo?
Nikoli nismo imeli želje, da bi postali 'velik bend'. Hvaležni smo ljudem in drug drugemu, da smo lahko taki, kot smo v resnici. Da smo lahko 'nič posebnega', ampak mogoče ravno v tem posebni.
Ste kdaj razmišljali o vseslovenski turneji oziroma turneji po tujini?
Pri tej količini nastopov na leto, ki je enaka že 25 let, si več zaenkrat zares ne želimo. Smo glasbeni uživači in trudimo se, kar je najvažnejše, da se tega ne prenasitimo in nam glasba ne postane rutina ali celo industrija.
Koliko koncertov oziroma skladb ste ustvarili v tem obdobju?
Nastopov je bilo že na tisoče, med največkrat zapetimi pesmimi pa je uspešnica Krokodilčki. Skladb imamo posnetih nekaj več kot 100, ampak imamo srečo, da so poslušalci večinoma vse vzeli za svoje.
Publika je vedno rada poslušala naše pesmi.
Znani ste po vrhunskih videospotih. Kateri je bil najdražji in koliko ste zanj odšteli?
V spote smo vložili veliko energije, časa in denarja. Najdražji je še vedno Zanzibar, ki je takrat stal toliko kot nov ford mondeo z vso dodatno opremo. V našem kraju se je takrat vozil en takšen rdeč lepotec. Mi smo pa kar snemali in snemali! Tu so še Ta vlak, Krokodilčki, Kavbojci in Indijanci, Zobar, Vsepovsod ljubezen … Skoraj ni pesmi, da zanjo ne bi posneli spota.
Kdo je v zasedbi tisti, ki je najbolj priden in organiziran?
Gotovo naš ozvočevalec Jože Brcar iz Šentruperta na Dolenjskem, ki nas ozvočuje od samega začetka in v vseh teh letih niti enkrat ni zamočil. Tudi Čuki smo v vseh teh letih na nastop zamudili le dvakrat; enkrat je enemu članu za dva dni potekel potni list, enkrat pa je mene pustil na cedilu čisto nov avto, pa raje ne povem, koliko fantov in opreme se nas je potem stlačilo v drug avto.
Največja laž o Čukih je …?
V zadnjih letih gotovo podatek iz časopisov, da ima Jernej kar naprej novo dekle. In pa to, da Čuki vsako stvar v naprej do potankosti preštudiramo in preračunamo.
Nekaj pesmi se nam ni najbolje posrečilo. K sreči so te v manjšini.
Največja neumnost, ki ste jo naredili v četrt stoletja?
Uf, tega je pa bilo nekaj … Recimo ta, da smo imeli v treh dneh enajst nastopov po vsej Sloveniji, zunaj pa 30 centimetrov snega. Pa saj veste, kakšne ceste smo imeli pred 15 let?! Ali je mogoče vaše vprašanje zastavljeno tako, da bi povedali, ali nam je kaj žal, da smo leta 2000, ko je bila narodnozabavna scena na dnu, prav Čuki poprijeli za harmoniko in urezali eno po domače? Ne, ni nam žal. Poglejte, kaj se je zgodilo nekaj let po tem, in prav je, da je tako.
