Ravnokar sem izvedela, da ste predstavo v veliki Gallusovi dvorani Cankarjevega doma praktično čez noč razprodali … Pa čeprav ni niti premiera, ampak 180. ponovitev. Je bilo to presenečenje tudi za vas ali ste bili optimistični že prej?
Predstava v Cankarjevem domu je ena taka nabrekla verzija predstave Slovenska muska od A do Ž, ki smo jo tolikokrat odigrali v Špasteatru. In glede na to, da nas je na odru tudi po 60 namesto trije in da nas je v dvorani 1500 namesto 500 … je seveda občutek toliko boljši … kot en velik mega žur … In lani smo se imeli tako dobro, da nisem dvomil, da nas bo spet toliko.
Baje je bilo zanimanja celo več, kot je bilo vstopnic?
Res je. In zato bomo odigrali še eno predstavo v Cankarjevem domu, 1. februarja 2014! Noro, ne?
Koliko se je predstava v teh 179 ponovitvah že spremenila? Bo tudi meni zanimiva, čeprav sem že videla premiero?
Predstava diha, se širi, krči, vibrira tako ali drugače. Glede na počutje publike, naše počutje, vreme. Spremenila se je precej, a nič na številu ali moči smeha! Nekateri so nas gledali po petkrat, šestkrat, osemkrat! In vedno se režijo in zaslišijo in SLIŠIJO štos, ki ga poprej niso. Bo, bo … bo vam zanimiva. Morate pa priti pogledat še 'tamalo', pravo, originalno predstavo brez simfoničnega orkestra, Balkan Boysov in drugih gostov! Je drugačna, fina, intimna!
Kakšna so zdaj srečanja z glasbeniki, ki jih omenjate? So zdaj bolj prijazni ali so vam dali še kak dodaten material?
Moja srečanja z muzikanti niso nič manj prisrčna kot doslej. Se mi zdi, da sem imel za časa TLP priložnost bolje ali slabše spoznati vse naše glasbenike, saj so le pri nas lahko v živo igrali. In mnogi so, seveda, prišli pogledat predstavo … in se režali! Ne glede na pripadnost glasbeni zvrsti! Po hrbtišču me je iskreno lopnil tako Tomi (M.) kot Jože (Potrebuješ), ploskal je tako Jan (Plestenjak) kot Grega (Skočir). Pa saj je sporočilo predstave jasno: poslušajte slovensko musko …
Sporočilo je jasno, ampak glede na to, da ste slovensko sceno dobro spoznali, da ste del nje … vam je verjetno jasno, da imamo kar precej estradnikov, ki ne razumejo vedno prav vsakega sporočila.
Takšnih pa ne poznam. Ali pa jih takih nisem spoznal!
No, potem pa super! Bi rekli, da je ta predstava projekt, v katerem resnično lahko daste vse najboljše od sebe? Glede na to, da imate priložnost, da zapojete, zaplešete, da delite informacije, ki ste si jih nabrali v resnično uspešni in precej vsestranski karieri …
Nič bolj kot pri drugih mojih 'projektih'... 'Dati vse od sebe' je edina norma, po kateri delam, pa je vseeno, v katerem žanru, mediju. Uporabiti je treba tista izrazna sredstva, ki učinkujejo, ne tistih, ki jih pač imaš, obvladaš …
Ja, s tem se pa res strinjam! Absolutno ste eden tistih, ki se vsega lotijo stoodstotno. Že če se spomnim, kaj vse ste počeli v studiu TLP! Verjetno so na slovenskih televizijah samo še za Jonasa pripeljali takšne nenavadne scenske elemente. No, ali kaj pogrešate televizijo?
Jonas je izjemen sogovornik na temo televizije. Loteval se je je sistematično, čeprav ni bilo tako videti. In bil je dovolj neustrašen, da se je loteval zadev, ki niso bile preizkušene … pri nas. Obenem je imel dovolj veliko znanje ali firbec za tovrstne zadeve v tujini. Kar pa se scenskih elementov tiče, so za to zaslužni takratni sodelavci in sodelavke, ki so razumeli, da mora televizija biti televizična. Greta Godnič, na primer, je kot mojstrica scenografije z menoj preživela ure in ure in polirala želje, ki sva jih imela z Anjo Tomažin, iskala, kaj vse bi še lahko počeli v studiu, in tako dalje, Bojan Krajnc pa je bil tisti, ki je v studiu za poslednjo oddajo videl mivko in jo tudi dobil. Televizije ne pogrešam. Še!
Ampak očitno bo še kdaj prišel tak trenutek?! Ali je bila oddaja As ti tud not padu?! (ATTNP) morda preveč naporna, pa zato za zdaj še ni abstinenčne krize zaradi televizije? Navsezadnje smo pisali, da sta bila oba z Juretom zelo izčrpana, slišalo se je, da imata tudi trenja med seboj, Jure je pozneje praktično kolapsiral! Je bilo preveč?
Vsaka dobro pripravljena oddaja je naporna. Napora me ni strah, čeprav je res, da sva z Juretom že leto, preden sva zaključila oddajo, razmišljala o zaključku. Kaj ste pisali, je seveda predmet druge debate, ki vključuje tudi vprašanje z naše strani: »Ja, kva pa pišete, ne da bi preverili!« Bila sva izčrpana, ziher mi je šel Jure kdaj na jetra in prepričan sem, da tudi obratno, a nič usodnega ... ATTNP nisva zaključila, ker bi bila sprta. Juretove trenutne in pretekle težave pa so seveda skrb vzbujajoče opozorilo vsem nam, ki se zlepa ne ustavimo …
Pa se vi znate ustaviti? No, prej že vem, da se niste – ste morda zdaj bolj pazljivi, ko nimate več nujnih vsakotedenskih obveznosti?
Malo … premalo!
Kaj pa počnete za sprostitev? Ste se morda začeli ukvarjati s kakšnimi meditacijami, ki so zdaj tako v modi? Ali pa imate raje kakšne igrice na računalniku?
Igric ne igram. Meditacijskih tehnik ne poznam. Imam svoje načine sproščanja …
Nam lahko zaupate, kakšni načini so to?
Vsak odgovor na temo zasebnosti porodi novo, povsem nepotrebno vprašanje. In jaz moram potem razmišljati, čemu, zakaj, kako, od kdaj itd. Saj v bistvu sploh ne vem. Pač, samo sem!
Se dobro počutite v svoji koži?
Kakor kdaj.
In, kakšno je počutje danes, hehe?
Hvala, dobro. Pa vi?
Hehe, bilo bi bolje, če se mi ne bi takole izmotavali!
Dajte no, saj sem vendar odprta knjiga! Morda pa zgolj nočete verjeti, da na nekatere teme ni kaj povedati.
