Vlado je zanimiv sogovornik, najsi bo govor o glasbi ali generacijskih težavah. Izkušeni glasbenik je eden redkih, ki ga bolj zanima osebno zadovoljstvo kot komercialni uspeh. Čeprav je seveda dosegel tudi velikanske uspehe. Navsezadnje poslušalci vedno prepoznajo iskrenost. V kavarni Union sem ga našla s kolegom iz tujine. Potem sva klepetala.
Za glasbeno kariero ste se odločili kljub nasprotovanju staršev. Ali vam je kdaj žal za to odločitev?
Ne, čeprav staršev niti nisem nikoli spraševal za tovrstna dovoljenja. Mama je šele po treh mesecih izvedela, da sem pustil službo in se odločil, da bom živel samo od petja. Naše mame so take, da bi imele svoje sinčke rade pri sebi vse življenje, s tem pa, seveda, škodijo celim generacijam.
Hmmm, tudi vi imate sina. Je vaša žena Eva tudi posesivna do otrok?
Ne bi rekel. No, vsaj zaveda se tega problema. To je že veliko.
Kako vzgajate svoje otroke? Ali jim svetujete, naj bodo previdni?
Predvsem bi bilo dobro, če bi razmišljali s svojo glavo, ločili resnico od laži, navidezno od resničnega in neumno od razumnega.
Kakšen odnos imate z otroki?
Kot vsak starš, seveda, mislim, da dobrega. Sem otrok generacije staršev, ki so imeli bolj malo časa za ukvarjanje z nami, in najpogostejši odgovor je bil: »Ker sem jaz tako rekel.« Zdaj otrokom razlagamo z argumenti, včasih še preveč.
Vas ne skrbi, kakšne bodo posledice, če bo vzgoja preveč permisivna?
Permisivna vzgoja je seveda lahko dvorezen meč. Sicer pa naši otroci še zmeraj z »relativnim užitkom« hodijo s starši na počitnice in opažam, da se to nekaterim zdi kar čudno.
Kako se je spreminjal vaš odnos do staršev, potem ko ste se odselili iz Beltincev?
Na vasi se otrok ni klicalo s pomanjševalnicami, tudi sam nikdar nisem bil Vladek. Tam sta vladala frača in ribolov. Če bi pisal pesmi ali hodil v glasbeno šolo, bi me kolegi fantiči utegnili še prebunkati. No, saj me to tudi nikdar ni zanimalo. Moj najnujnejši cilj po gimnaziji je bil, da grem čim dlje od doma, in tako sem odšel v Ljubljano. Danes so razmere precej drugačne in je cilj čim dlje ostati doma. No, roko na srce, danes je tudi težje oditi od doma in se osamosvojiti.
S kom ste se večkrat prepirali – z očetom ali mamo?
No, prepiral ravno ne, dobil pa sem jih seveda bolj od očeta. Danes vidim, da je umetniška duša in skoraj boem, takrat pa se mi je zdel precej strog. Spomnim se mame, kako je vpila, naj me samo po glavi ne tolče, kot da bi slišala Johnyja Štulića (vodjo nekoč izjemno priljubljene hrvaške skupine Azra, op. p.), ki je pel: »Druže plavi, samo ne po glavi!« (smeh)
Kaj je bil najpogostejši razlog za tepež?
Saj to je bila takrat kultura. Dobili smo jih tudi v šoli od učiteljev. Od očeta pa seveda zaradi škandalov, ki si jih počenjal po vasi. In so slabe novice prispele domov pred tabo.
Ali ste vi kdaj udarili svoje otroke?
Ne.
Več vas čaka v zadnji številki Obrazov!
