Pesem Tekje 12 sati je bila odgovor na eksplozijo plesne glasbe v Evropi. Katere skupine ste poslušali takrat?
Elektronsko glasbo spremljam že od časov italo disca 80. let, rap pa še dlje, od konca 70. let. Tako da je glasbe, ki je vplivala na naš zvok, veliko. To se ob poslušanju čuti, a težko prepozna, saj se trudimo zveneti izvirno. V času albuma Second to none, ki ga razganja od hitov, so na nas vplivali Felix, Dr. Alban, Capella, C+C Music Factory in številni drugi takrat vroči projekti. Produkcija ET je bila takrat na evropski ravni.
Vsak nov komad spominja na že slišan hit. S čim so primerjali Tek je 12 sati?
Zlobni jeziki so nas obtoževali, da smo značilno klavirsko linijo ukradli Dr. Albanu, kar je neumnost. To skladbo je navdihnil hit Don't you want me, pod katerega se je podpisal Felix, pozneje član tria Faithless. Njegova klasika stoji na sintetičnem zvoku, mi smo namenoma uporabili klavir, ker smo hoteli zveneti drugače.
Kdaj ste vedeli, da ste posneli nekaj res izjemnega?
Kakšnega pol leta po izidu pesmi, ko so nas zasuli s ponudbami za nastope. Takrat ni bilo velikega koncerta, TV ali radijskega šova, na katerem bi lahko manjkal ET. Zdelo se je neresnično, nismo bili pripravljeni na kaj takega, a je zelo »sedlo« biti št. 1. Vedno me je sicer žalostila in motila zavist kolegov, lažni nasmehi ... V glasbi je normalno, da si en dan na vrhu in drugi dan na tleh. Mi smo kot skupina prehodili trnovo pot do uspeha, saj smo se prebijali kot prva rap skupina, potem pa še kot prvi dance projekt. Dvakrat smo morali ljudi navajati na novosti, brez resničnostnih šovov in podobne navlake. Prebili smo se s kakovostjo in vztrajnostjo, kar je še vedno edini pravi recept za uspeh. Vsi za nami so prišli na pripravljen teren, a ostalo nam je zadovoljstvo, ki nam ga ne more vzeti nihče: ET je bil prvi, številnih naših uspehov, od naklad plošč do rekordnih obiskov dvoran in klubov, pa do danes še ni nihče presegel.
Začeli ste kot raperski kolektiv in se kot prvi Hrvatje zavihteli na MTV. Imate v tem žanru še kakšne ambicije?
Ne. V rap sem nehal verjeti v začetku tisočletja, ko je postal vse razen iskren hiphop. Komerciala in hočem-biti-gangter rap. Poznam korenine te kulture, bil sem del scene, ko nas je bilo na Hrvaškem 20, ki smo rapali, brejkali in grafitali. Zato se danes le smejim, ko slišim mulce prodajati stare elektro in rap zvoke kot nekaj originalnega, mi pa smo se tega naposlušali že leta 1988. Najbolj smešni pa so Black Eyed Peas, ki veljajo za enega najbolj originalnih bendov, čeprav so vse, kar so ustvarili, pokradli iz elektra 80. let.
